Savinjska dolina 21.06.2019- 25.06.2019

Konec junija skupaj s praznikom je vedno krasen čas za kakšen vsaj mini dopust. Tokrat sva se želela ponovno poskusiti v klasičnem taborjenju. Ko iščeva lokacije naju najbolj pritegne zgornja Savinjska dolina (no, v resnici Alenka želi bolj na morja, pa naju gneča na cestah od tega odvrne).
Ker nimava lastne kamp opreme (tista iz AD je bolj kot ne neuporabna) najprej gledava kao glamping, potem pa se vseeno odločiva da si šotor, blazine in štedilnik sposodiva pri Matjažu in Alenki. Lokacija kamp Naturplac pri Ljubnem .
Za odhod od doma določiva petek popoldan in res se brez gneče in stresa pripeljeva na lokacijo. Kar malo sva presenečena, ker je kamp lociran kakšnih 20 vm pod parkiriščem in do njega vodijo zelo "natur" stopnice. Sicer je vse ostalo videti zelo OK in pogoltnem cmok in začnem popoldanski trening hoje po provizorij stopnicah. S pomočjo Alenke imava vso robo dovolj hitro na najinem placu in začneva postavljati šotor, ki sva ga prvič videla, ko sva ga potegnila iz torbe. Ker je čas najinega postavljanja šotorov že zelo daleč nazaj, sva to vzela kot krepitev najine veze in na koncu je šotor stal brez, da bi se spričkala. Tudi vse ostale izzive (npr. ni elektrike drugod, kot na recepciji, midva pa samo el. pumpo za blazine) sva uspešno rešila in večer zaključila na stolih 1. vrsta do Savinje.

Saj ne da nisva gledala vremenske napovedi, samo upala sva, da bo vreme lepše, kot so napovedali. In res v soboto zjutraj ni deževalo in zato jaz pripravim kavico in zajtrk pred šotorom. Vseeno se odločiva, da narediva sprehod in kakšne hribovse ture. Greva do Ljubnega in se usmeriva proti Herbal glumpingu. Občudujeva lepo zložena drva in sploh lepo urejeno okolico, ko začne grmeti.. Obrneva nazaj in dež naju prisili v vedritev najprej pred pekarno, na koncu pa pristaneva v lokalnem bifeju. Čakava in čakava in se naposled odločiva, da naju dež pač ne moti in kreneva proti taboru. No ja, sušenje mokrih cunj v vlažnem šotoru... Pozno kosilo skuhava v kuhinji kampa,

počivava in čakava da dež poneha. In res pozno popoldan postreže celo z nekaj sončnimi žarki.
Ponoči pa zopet dež in tako naprej v nedeljo. Vsedeva se v avto in se zapeljeva v Solčavo. Malo pogledava skromni muzej in se pozanimava, kje bi lahko malo podegustirala lokalno hrano. Turistična kmetija Govc v Robanovem kotu je dobra izbira. Lokalni narezek, z obveznim savinjskim želodcem, mesnimi žlikrofi, malo vina in zelo zadovoljna se odpeljeva nazaj. Ko dež poneha se usmeriva na bližnji hribček, kjer stoji cerkvica Sv. Primoža.

Prav fin sprehod, ki mi da tudi "material" za kolo.
V ponedeljek končno lepo vreme in cilj je pohod na Raduho. Zelo zanimiv hrib.

malo težav imava sicer z mokro podlago in posledičnim drsenjem, vendar varno se vrneva do koče na Loki, kjer se okrepčava in celo malo posončiva.

Lepi konci!
Popoldan jaz udejanim še naskok na "Primoža", ki ga še malo podaljšam na okoliške kmetije,

seveda pa ne zgrešim traila, ki sem si ga označil dan prej. Alenka medtem nabira podlago za morje.
Torek zadnji dan je najprej dilema, kdaj morava zapustiti kamp (Alenka se dogovori, da kadarkoli), potem pa kateri izlet izbrati. Najprej se nameniva na Hribarsko (Huda) zijalko, ki obeta z neturističnostjo in atraktivnostjo. Izkaže se, da je pot zaprta in po nekaj metrih ugotoviva, da bi bilo res nesmiselno nadaljevati. zato izbereva kočo na Klemenči jami, ki pa je kar zelo obiskana, seveda z razlogom, pot je sicer strma vendar zanimiva in tudi koča je na lepi lokaciji. Na poti nazaj se ustaviva na kosilu pri Firštu.
Sledi še zadnje dejanje  - pospravljanje in nošenje robe nazaj do avta. Sicer uspeva, vendar v vročini povsem premočena in dehidrirana. Tudi vožnja do doma brez kakršnekoli gneče in stresa.
Savinjska dolina je lepa, še ima veliko neizkoriščenega potenciala, enako velja tudi za kamp. Midva sva se imela lepo, bila sva res skupaj in se ukvarjala en z drugim, uživala v naravi...
Obvezno še kdaj!