Vse je že kazalo, da tudi za prvomajske ne bomo nikamor šli, potem pa se je razpletlo drugače. Po Alenkini operaciji je bila to njena psiho/fizična rehabilitacija. Na hitro sva izbrala mobilne hišice v kampu Bluesun. Ko sva to omenila Albrehtoma, smo se hitro zmenili, da gresta z nami.
Štartamo zgodaj zjutraj in hitro napredujemo po magistralki. Za postanek izberemo razgledišče na zaliv Zavratnico, ki sva ga midva spoznala lani.
Ker je potrebno izkoristiti vsak trenutek se takoj po vselitvi nabašemo v avto in se zapeljemo do narodnega parka Paklenica. Plačamo vstopnino in se prerinemo do vrhnjega parkirišča. Ker ravno začne pršeti je gužva v nasprotno stran velika. Tudi plezalcev je zato v steni nekaj manj Še vedno pa jih je nekaj in krasno jih je občudovati.
Plezalnih smeri je milijon, ravno toliko pa tudi nadobudnih plezalcev. Mi se usmerimo proti planinskemu domu. Ker smo pozni je promet samo v nasprotno smer. Klub rahlemu dežku pridemo do cilja.
No, tudi jamo (Manita peč) smo si želeli ogledati, pa se nismo naročili in tudi časa, da bi to izvedli v enem popoldnevu ni bilo dovolj. Nazaj grede se je zopet pokazalo sonce in ožarilo stene.
Krasna narava in izlet.
Ravno prav utrujeni zaključimo dan na tesni terasi hiške, kjer naredimo plan za naslednji dan.
Z avto naj bi se zapeljali do planote Velikega Rujna in potem na Bojin kuk.
Vodja poti predlaga, da avto parkiramo pred planoto in se malo "ogrejemo". Na ta način pot podaljšamo za eno uro v smer.
Po prihodu na prvi cilj (cerkvica na V.Rujnem), Brin zaradi težav z žulji in nohti odstopi in na srečo pustimo pri njem tudi Piko. Ostali pa proti vrhu. Dih jemajoči kraški pojavi in razgledi
Pot je zelo raznolika in postreže tudi z nekaj varoval in plezanja.
Malo se lovimo z izbiro poti, saj se na koncu izkaže, da je do vrha kar nekaj malo zahtevnejših plezalnih in samo ena lažje dostopna pot.
Zaradi varnosti in časa ostalim odsvetujem zadnji zahtevnejši vzpon, kar povzroči kar nekaj slabe volje.
Tako obhodimo vrh in kar precej utrujeni prispemo do posončanega Brina. Tudi vode smo že veseli.
Po prihodu v kamp se odločimo, da se rabimo osvežiti v morju. Kar malo zastanemo, ko pomočimo noge v vodo. Po provokaciji Štajerca, ki nas opazuje, vsi skočimo v vodo. Provokator kar v gatah :-)
Zvečer ob pici kujemo plane za naslednji dan. Ideja je, da gremo vsi skupaj do Zrmanje, jaz s kolesom naredim planiran krog, ostali pa si pogledajo kanjon, slapove...
Tik pred zdajci se odločimo, da gremo ločeno, jaz naprej, ostali za mano.
Krog, ki ga naredim postreže s 46 km, 1100 vm in zelo malo pogledi na reko, kar je kar razočaranje. Vseeno vidim nekaj lepot, predvsem Kudin most je res lep.
Tudi ostali, čeprav so razočarani, ker ne vidijo kanjona.
Vreme se vse bolj kisa in mene, na srečo sem že v avtu, ujame huda ploha.
Popoldan naredimo sprehod do bližnjega razpadajočega stražnega stolpa.
Vremenska napoved ne obeta nič dobrega, vendar zvečer vseeno ponovno planiramo, kaj bomo, če...
Ponoči se žal uresničijo napovedi in močno dežuje. Ne poneha cel dopoldan in nič ne kaže, da bi bilo v naslednjih dneh kaj bolje. Tako se kar odločimo in spakiramo. Po poti se ustavimo v Crikvenici v Konobi Karoca, kjer pojemo odlično kosilo.
Sicer dan prezgodaj se zadovoljni vrnemo domov. Čeprav nismo prav ploskali nad namestitvijo, vreme ni bilo ravno idealno (razen četrtka) nas je prelepa narava prepričala, da se sem še vrnemo. Če ne drugega, da osvojimo Bojin kuk.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar