Kranjska gora, Mokrine, Mölltal 31.12.2015 - 02.01.2016

Praznovanje Novega leta mi nikoli ni pomenilo ne vem kaj. V bistvu je pomembno, da smo nekaj dni prosti in je to vsekakor dobro izkoristiti. Ker sem 31. še delal so bilo tako v najboljšem primeru to 3 dnevi. Patricija nam je že takoj dala veto, češ da gre s prijateljicami v Ljubljano. Ker je letos s snegom križ, se tudi mi težko odločimo kam zaviti. Ker vemo, da sta Maja in Dule v Kranjski gori, se odločimo za Mokrine in da ju gremo spotoma pozdravit. Res se ustavimo in ker se Juna ravno sanka, se ji pridruži še Brin. Na smučišču popijemo kuhanca in ko se otroka naveličata, gremo pogledat naš AD. No izpade, da se "zataknemo". Jaz se sicer nekaj časa še upiram, vendar kmalu so na mizi dobrote in pijača iz obeh kamperjev. Noč tako hitro mineva, spotoma izstrelimo nekaj Brinovih raket in polnoč pričakamo ob smučišču, kjer se kar dogaja...Pa smo ga dočakali 2016! Naj bo srečen in zdrav!

Ker slabo spim, se ob 7h odločim, da je to zadnji čas, če hočem v miru pripeljati na zgornje parkirišče v Mokrinah iz I smeri. Brin seveda spi dalje, Alenka me pa proglasi za norega. Res ni prometa in bp se pripeljemo na vrh. Hitro ugotovim, da s parkiranjem na našem običajnem mestu ne bo nič, saj povezovalna vlečnica zaradi pomanjkanja snega ne dela. Tako se parkiramo kar na glavnem parkirišču. 

Alenka gre nazaj spat, jaz pa sprehodim Piko in grem smučat. Odličen način za preganjanje mačka. Čez kakšno uro dobim povabilo na zajtrk in po njem se mi na snegu pridruži še Alenka. Žal zaradi gneče in res slabih razmer (led, kamenje, kupi) ne zdrži prav dolgo. Pospremim jo do AD in ugotovim, da je Brin še vedno koma.  Jaz potegnem do kosila. Po njem pa gremo vsi skupaj na dolg sprehod. Tukaj niti ne moremo spati niti nimamo želje, zato se usmerimo do Mölltala.
Vreme tokrat ni idealno, sonce se trudi skozi kopreno,

vendar so razmere še vedno daleč najboljše. Niti ni pretirane gneče in tudi sneg je še OK. Sicer se najde kakšna ledena plošča, vendar uživamo.

Ker zjutraj ni bilo mraza se temu primerno oblečemo. Ker pa se temperatura ozračja iz ure v uro ohlaja nas vedno bolj zebe. Tako s smučanjem zaključimo. Po kosilu  vsi malo zaspimo in smo  za popoldanski sprehod že kar malo pozni. Vseeno se z Alenko, tokrat sama, usmeriva v hrib. Podzavestno si zastaviva cilj jezero, ki ga je Alenka obiskala pred 14 dnevi. Cesta me impresionira in že planiram, kako bi poleti s kolesom osvojil ledenik. Seveda ga doseževa, res pa je, da se vrneva že v temi. Na hitro se odločimo, da gremo domov, ker vreme ni najboljše, tudi smučanje ni ravno nekaj. Ko nas pokliče Patricija in pove, da pri nas doma sneži in se sneg oprijema cestišča, se izkaže, kako pravilna odločitev je to bila. Pot do doma tako mine v "cincanju" ali sploh probamo z ADjem priti do hiše, ali kar parkiramo spodaj v vasi. Ko se pripeljemo do vasi je cesta bela vendar ne bil bil jaz, če ne bi poskusil. Sredi klanca moram izklopiti ASR in kančku sreče ter soli, ki jo je vrgla Patricija, se moram zahvaliti, da smo parkirali pred hišo.
Sneg je pri nas padel, upam, da ga je nekaj tudi na A smučiščih, ker drugače bo letošnja smučarija bolj žalost. Ugotoviti moramo tudi kaj narediti s pečjo, ki nam je tokrat povzročala predvsem skrbi , saj je delovala zelo samosvoje - od norega gretja do dolgega pavziranja.