St. Oswald, Osojščica 15.01.2016 - 17.01.2016

Prejšnji teden je po hribih nekaj snežilo in tudi napoved ni bila ravno slaba, zato je bilo logično da nekam gremo. Jaz predlagam Bad Kleinkirchheim in otroka, zaradi lepih spominov izpred 3 let, predlog pozdravita. Kot je sedaj že v navadi tankamo V Avstriji. Nafta je pač cenejša.  Parkiramo, kot ponavadi, na zgornjem parkirišču v St. Oswaldu. 

Ponoči zopet poslušamo norenje peči in se borimo enkrat z vročino, drugič z mrazom. Jutranji protokol imamo že dodelan, 7:30 jaz peljem Piko na sprehod, med tem Alenka pripravi zajtrk in ob 9h smo na žičnici. 

Mraz kar dobro pritiska, vendar ob skoraj povsem praznih progah uživamo. Vse proge na tem koncu so odlične in se zato sploh ne odločimo, da bi šli proti Badu. 

Mrazu se pridruži še veter in kmalu je jasno, da prav dolgo ne bomo zdržali. Na enem termometru vidim -10, na drugem celo -18. Vsekakor za nas, nevajene mrazu, je na sedežnicah vse težje, zato se gremo pogreti na gondolo. Ker pa je le ta blizu ADja, me vsi kar zapustijo. Jaz vseeno vztrajam še kakšno uro, ko tudi meni postane prehladno.  Po kosilu se nikomur ne da na sneg, ker je veter vse močnejši, zato pa midva z Alenko peljeva Piko na zelo dolg in lep sprehod po "Oswald  wegu", ki kraj obkroži po obronkih. Večer mine ob glasbi, igrah in težavah z elektriko in pečjo. Kljub temu, da na konzoli kaže 12 V napetosti , peč javlja, da je prenizka. Matr, kdo je dal noter kable, kjer je na parih metrih padec za cel volt. Že res, da imamo samo en bivalni aku, vendar ta peč nam pokuri vse kar vidi. Seveda poskušam zalogo energije dvigniti s tem, da kresnem motor. Klinc, ko pa imamo notri EBL, ki polni max 14 A. V praksi, ker istočasno polni še motornega, bivalni dobi samo okoli 8 A. Pri prejšnjem je polnil s 25 A. Ponoči nam, predvidevam, da zaradi vetra, peč še ugasne in tako se agonija nadaljuje. 
Veter je tudi zjutraj zelo močan in nas v ADju kar močno premetava. Ob mrazu ki je zunaj, nima smisla nikogar siliti na smučke. Zato se po zajtrku odpeljemo in ko se nam zdi, da s km vse manj piha se ustavimo na Osojščici. 

 

Vsekakor je bolje, vendar volje do smučanja ni, zato se z Alenko preleviva v turna smučarja brez smuči in jo mahneva proti... brez cilja. Pika noro uživa na snegu in tudi meni ni hudega. 

Malo naju motijo turni smučarji, ki hodijo po najini poti :-). Prideva skoraj do prve izstopne postaje 4 sede, ko je čas da obrneva. Navzdol jo raje ubereva po cesti, ki se nama zdi, da gre v pravo smer. Po povratku pojemo kosilo in midva greva pozdravit prijatelja Petra in Eti, katerih AD sva opazila na parkirišču. Malo poklepetamo in ker smo vsi v odhajanju, se kmalu poslovimo.

Po prihodu domov sem  končno demontiral tipalo peči, kot mi je prejšnjič predlagal Andrej. Bomo videli, če bo to rešilo težavo. Vsekakor bo potrebno pojačati tudi akumulatorski del, zimske počitnice se bližajo...