Turracher Höhe 25.12.2015 - 27.12.2015

Po tradiciji smo na božični večer pri Marjeti. Tokrat smo druženje prestavili na Božič. Iz tega je sledilo, da smo na pot šli dan kasneje. AD smo pripravili že prej in ko smo se pripeljali iz Sore, smo se samo presedli in šli na pot. Izberem krajšo, čez Ljubelj in na meji presenečeno ugotovimo, da so se zgodile družbeno politične spremembe in to brez naše vednosti. Kakšna EU, od kje ideja o Schengnu... Zgleda, da bo potrebno bolj spremljati novice. Na, pred časom povsem zapuščenem, mejnem prehodu je namreč nova prometna ureditev, ki te usmeri na kontrolno hiško. Ko policistka zahteva osebne dokumente samo debelo pogledamo. Seveda jih nimamo pripravljene in Alenka jih poišče nekje zadaj, Čeljust pa mi pade dol, ko, sicer prijazno, zahteva da mora pregledati notranjost. To smo do sedaj doživljali samo na zelo južnih mejah. Najbolj neumno pa je, ko ne pogleda v box, kjer bi lahko peljali kar veliko množico beguncev. Po poti me glede na mokro in spolzko cesto že kar močno skrbi, kako bomo zmogli 23% klanec na vrh. Na srečo Alenka zabava otroka z raznovrstno glasbo in veselo razpoloženje zmanjša skrb, ki se izkaže na neutemeljeno, saj je cestišče na klancu suho in bp pripeljemo na vrh. Tam pa zopet šok. Parkirišče, ki je nekako neformalno namenjeno ADjem, je totalno poln. Spomnim se, da sem pred leti videl parkirišče in tam parkiran AD na začetku Turracherbahna. Žal edina cesta, ki po mojem mnenju vodi tja ni primerna za naš kolos. Sedaj vem, da tako ali tako ni bila prava. Vrnemo se na vrh in kolebamo, ali smo predrzni in parkiramo pač nekje, ali pa se umaknemo nekam na stran. Umaknemo se na najbolj odmaknjeno točko P1.

Ne vem točno zakaj, vendar ob parkiranju se z Alenko uspeva spričkati in kot posledica tega grem na hitro sam s Piko na sprehod. Ko se vrnem slišim žuborenje vode. Med vožnjo je očitno spustil varnostni ventil in ko je Alenka prižgala črpalko je voda skozi bojler veselo odtekala. Ob hrupu peči niso slišali, da črpalka non stop dela in da izteka voda. Uspem jo rešiti par litrov, vendar dogodek ni ravno pozitivno vplival na najino spravo ;-).
Zjutraj ponovno sam prevzamem sprehod Pike in ker smo parkirani na povsem drugem mestu, kot do sedaj, spoznam še to stran letovišča. Lepo! Po zajtrku se ogrejemo z malo daljšo hojo do žičnice in smo ob 9:00 že na sedežnici. Delujejo praktično vse naprave in ker je snega malo je zato gneča na progah kar precejšnja.

Preverimo tudi novo 6-sedežnico s pripadajočimi progami. Z malo sreče nam občasno uspe najti tudi del proge, ko lahko vsak po svoje pelje na polno. Po 3 urah ženski del odide pripravit kosilo in sprehodit Piko. Moški del se jima pridruži kašno uro kasneje. Popoldne se nikomur ne da nazaj na sneg in zato midva z Alenko peljeva Piko na sprehod okoli jezera.

Pred tem sem iz WCja znosil 30l vode in rešil še zagato z vodo. Na njem je veliko drsalcev in sprehajalcev. Sonce je spomladansko toplo in vse razpoložljive sedežne kapacitete so 100% zasedene. Vse skupaj me je spominjalo bolj na nek drug tip turizma v drugem času. Zvečer si še Brin želi sprehoda po zaledenelem jezeru in vsi smo impesionirani nad zvoki, ki jih tvorita pokanje ledu in voda spodaj.

Naslednji dan je praktično kopija prejšnjega. Z razliko, da popoldanski sprehod opraviva okoli manjšega jezera Schwarzsee 

in da po njem zapustimo prizorišče.
AD smo že malo spoznali in se počasi nanj prilagajamo. Spisek, kaj je za narediti in dokupiti je sicer zelo dolg, vendar počasi bomo že. Resno me skrbi popularizacija avtodomarstva in odnosa ljudi, ki se to gredo. Ko smo mi prišli na P, je bilo tam cca 20 AD in meni se je to zdelo polno. V nedeljo, ko sem iz sedežnice štel koliko jih je, sem preštel 35 vozil, pa nisem videl vseh, skratka zaparkirali so vse povprek in počez brez kakršnihkoli zadržkov. Pa kdo bo to gledal in toleriral.