Mölltal, Katschberg 18.12.2015 - 20.12.2015

Novo pridobitev je seveda potrebno začeti uporabljati in ker je smučanje »naša« stvar je odločitev jasna. No ja, resnici na ljubo smo z nakupom hiteli ravno zaradi tega. Vzporedno z avtodomom smo namreč kupili še sezonsko družinsko smučarsko karto za Koroško. Žal zima do sedaj ni postregla s snegom in so pogoji za smučanje temu primerni. Mölltal je tako logična izbira.
Priprave na odhod so se začele že kar nekaj dni prej. Človek ne mora verjeti, kako težko je napolniti te »kište« z vsebino, ki naj bi nam zagotovila udobno bivanje. Skoraj dve leti brez AD, za dve leti večja otroka, ponovno imamo psa, drugačna razporeditev v ADju je vse skupaj otežilo. Ljudje smo res ena čudna bitja. Po vsej logiki naj bi bil ta AD boljši, vsekakor je večji, vendar imamo z gibanjem v njem težave. Poleg tega nas določene rešitve tako Adrije, kot prejšnjega lastnika milo rečeno presenečajo. Lahko samo zapišem, da smo ponovno začeli hoditi v šolo strpnosti in prilagajanja.
Tako kot smo bili navajeni, smo se zvečer odpeljali proti cilju. Vožnja do klancev nič posebnega, potem pa se pozna teža in predvsem velik previs, ki se močno pozna na preveliki razbremenitvi sprednjih koles. V snegu ni šanse da se pripelješ na kakšen hrib.
Ponoči spoznavamo specifike peči in postelj. Za silo se naspimo in zjutraj štartamo z ritualom: sprehodom psa (tokrat ga opravi Alenka, ki jo je močno štihnilo v vratu in ne more smučati), zajtrkom in preoblačenjem v smučarsko opremo.
Razmere za smučanje so odlične.

Kljub temu da sicer snega ni veliko so proge dobro pripravljene in hitro smo vsi notri.

Gneče ni in do kosila sta otroka že kar utrujena. Medtem Alenka naredil lep sprehod do jezera

in nam skuha kosilo. Po njem se na sneg vrnem sam.
Zvečer se odločimo, da naredimo premik do Katschberga. Tam je še manj snega, vendar nas zjutraj vseeno preseneti dobra smuka.

Žal pa se po nekaj urah pokvari, ker je pač pretoplo in tudi smučarjev, predvsem tečajnikov, je veliko. V vsakem primeru pa smo imeli plan takoj po kosilu oditi, ker sva bila z Alenko povabljena na večerjo k Maji in Duletu.
Lahko bi zapisal, da smo se imeli odlično in v bistvu bi tako morali občutiti, vendar ali smo se res?
Ali nismo normalni, če nismo tako občutili? Ko smo se zvečer pogovarjali s prijatelji so nama že tako namignili, češ spet ste dosegli to kar ste si želeli, delate to kar radi delate, haloooo...!!!
V bistvu me zelo skrbi dejstvo, da ko smo sedeli v gondoli z otroci sem ju opazoval in oba sta imela kotičke ustnic obrnjene navzdol. Ravno smo noro uživali po povsem prazni progi A1 in vendar. Ali se da naučiti, da uživanje tudi pokažeš in na tak način prideš do tako iskane sreče? Ali je to del človeka, značaja, vzgoje, razmer…? Matr, res me to muči zadnje čase!