Biograd na moru 25.04.2015 – 29.04.2015 ali Kar ne ubija, krepi!

Eno leto je minilo odkar kot družina nismo prespali izven domače hiše. Povedano drugače, nismo bili nikjer na dopustu.

Pa začnimo zgodbo malo bolj nazaj. Nov šef, izguba službe, nova služba, na hitro kupovanje “novega” družinskega avtomobila, so nekako mejniki. Ker se je vse dogajalo hitro in so vedno prisotne finančne omejitve, sem predvsem pri nakupu naredil tipično napako in pojedel skorjo zarečenega… z imenom Renault Laguna. In kaj ima to veze z dopustom? Nič in veliko!

Ker se počasi postavljamo na noge, sva se z Alenko odločila, da je čas, da se vrnemo v klasične dopustniške toke in kaj je to drugega, kot da gremo za prvomajske nekam in tako rezerviram mobilno hiško v kampu Soline v Biogradu na moru (slab približek avtodomu). Patricija se kljub temu, da ima “prosto” odloči, da gre z nami. Trije odrasli, najstnik, pes, 4 kolesa in prtljaga, mi, še preden gremo, ne dajo spati. Kako so že včasih v fičku...?

Da to ne bi bilo dovolj, se tri dni pred odhodom Laguna odloči, da bo malo počakala. Članstvo AMZSja se kar prehitro izplača. Mehaniki dva dni stikajo glavo in postavijo diagnozo: motorni računalnik je fuč. Ni šanse da ga dobimo do praznikov. Uf, ali nas bo 16 let stara, zvesta Škoda s polomljenim zadnjim fedrom uspela pripeljati? Prtljažnik za kolesa komaj uspem prilagoditi in to je prva zmaga pred praznovanjem Mašine 40 letnice, ki naju čaka še pred pakiranjem in sobotnim jutranjim odhodom. Žurko uspem prebroditi neverjetno dobro in to kljub temu, da je za vsak pravilni ali napačen odgovor treba piti… Zato sem zjutraj hitro nared za preizkus v zlaganju 4 koles na strehi, videti enostavno, izvesti – za mene pol ure težkega dela. Dvojno dno prtljažnika je zlata vredno in pogoltne vsa obuvala, pasje zadeve in nekaj hrane. Ko zagurtnam ostalo prtljago in ima Pika zadovoljivo dovolj prostora, vsi sedimo, izgledamo kot pravi Čéhi. Ampak se odpeljemo.  Potovalna hitrost je sicer bolj podobna avtodomarski in tudi poraba z bencinskim motorjem, ki je naredil že 300k km, je podobna. Vseeno smo 5 ur kasneje na cilju. V eno smer je torej šlo.

Kaj napisati o hrvaškemu turizmu. Ko smo prispeli, plin ni bil priklopljen, štedilnik in bojler ni delal, tudi ko sem ga priklopi sam. Po kakšni uri ali dveh sicer mojstri nekako vzpostavijo delovanje, vendar kaj pa uporabniška izkušnja? Kaj bi si človek mislil, če veš, da je preko 100 hišic, vendar smo vsi gostje razporejeni v sosednjih in seveda ni pričakovanega miru, ki bi bil absolutno možen? Zvečer, ko se je ohladilo in je udarila vlaga, smo želeli malo ogreti in predvsem posušiti prostore, ugotovimo, da klima ne dela, verjetno zato, ker v daljincu ni novih baterij. Seveda trgovine, pekarne in podobno delujejo še zimski, zaspani delovnik. Brezplačni Wi-fi za njih pomeni, omejitev na en istočasni log-in. HALOOO mi smo štirje odvisneži s 6 napravami. Dovolj kritiziranja, saj nismo razvajenci :-).

Ampak ambient je pa lep. 

Nedelja  sicer ne postreže s pričakovanimi temperaturami, vendar z dovolj stabilnim vremenom, da vsi štirje sedemo na kolo. 

Vransko jezero je super za kolesarjenje. 

Sladka ali slana

Žal so ostali trije letos prvič na kolesu in se tako zadovoljimo s 25km turco. 

Vmes v vasi Drage s sladoledom dvignemo nivo sladkorja, za lažji povratek.

Ostali del dneva preživimo dopustniško, s sprehodom, branjem, Pikinim spoznavanjem z morjem, 

obveznim večernim sladoledom v Biogradu in večernemu igranju družabnih iger. Ponoči nas zbudi močna ploha, ki pa se hitro razkadi in jutro je sončno in suho.

Ponedeljek se začne z jutranjim sprehodom in nakupom svežih pekarskih izdelkov. Po zajtrku samo jaz zmorem energijo in se zapodim proti uresničitvi enega izmed ciljev, s kolesom okoli Vranskega jezera. 

Tipično za “naše” konce je pot označena samo tam, kjer je jasno kam zaviti, zato se jaz uspem izgubiti in ko vprašam staro čobanko, mi ne zna pomagati, češ, da ni šla še nikoli do 500m preko hriba oddaljenega jezera. Bolj po kamnolomu kot poti mi uspe priti čez in ko najdem pravo pot je samo še užitek. Ni žive duše, samo narava in jaz.

No, srečam srno, ki se mi zaradi grmovja in prepada ne more umakniti, gada raztegnjenega čez pot in ogromno ptičev. Pot je razgibana in jo zelo priporočam, seveda obvezno z grobim profilom gum. V Prosiki se za nekaj km zopet voziš po glavni cesti in moj poskus priti čim hitreje do jezera se rezultira z ponovnim vzponom nazaj do ceste. Kakorkoli, okoli 55 km je bil dolg moj krog in ga bom ob priliki ponovil. Popoldne se je vreme začelo še bolj kisati ,zato smo se držali bolj ob hiški, malo potrenirali natančnost

in sprehod do mesta opravili še pred večerom. Ob nekaj igrah remija in ogledu nekaj TV serij, smo dočakali noč, ki je postregla z močnimi padavinami.

Kaj početi ob takem vremenu je bila zadnja misel, preden smo zaspali.

Ker zjutraj ni nič padalo, sem jutro začel klasično, sprehod s Piko in nabava svežega peciva in kruha. Cel dan je vreme kislo z vmesnimi padavinami. Midva z Alenko tako raziščeva vso bližnjo okolico in žal ugotavljava vedno isto, neurejeno lahko bi rekle kar svinjsko. Matr, pa take možnosti imajo. Popoldan nahecava Brina, da gre z nama od Pakoštanov. Pri njemu sladoled še vedno pali. 

Mesto je še povsem mrtvo. Za nazaj pa najdemo zanimivo peš pot, ki jo Brin večino uspe prevoziti s kolesom, poteka pa povsem po “divjini”. Zvečer nam uspe še en podvig, pravzaprav bolj vzdrževalcem hišic. Mene, že odkar smo prišli, skrbi plin. Cevi so namreč samo nataknjene, vse je samo zasilno. Medtem ko ta večer Alenka kuha jaz stalno voham zažgani bakelit. Nikakor ne uspeva ugotoviti od kje smrad prihaja, nakar naekrat zagori štedilnik in to pri gumbih, ki so seveda iz tega materiala. Konča se srečno, lahko pa se tudi ne bi. Najhuje pri vsemu je to, ker že 4 dni gledam zasmehovane Čehe, ki pripravljajo njihove najete hišice na sezono. Temeljito, natančno, lepo po vrsti od A do Ž. Sicer mi kalijo mir, vendar tisti, ki bodo bivali v njihovih hišicah, bodo lahko veseli.

Zadnji dan piha burja, kar pa nam, glede na to, da moramo zapustiti kamp do 10h, kaj bistveno zadeve ne spremeni. Šef recepcije niti trzne ne, ko mu povem za težave. Očitno kakšnega izobraževanja ne temo reševanje reklamacij in kako nezadovoljno stranko spremeniti v promotorja, še niso imeli. No mene tam ne bodo več videli in to bom delil z vsemi…

Otroka želita direktno domov, midva z Alenko pa vsaj panoramsko vožnjo po magistralki. Zmaga seveda tisti, ki drži volan. Žal celo pot piha močan veter in nihče nima kakšne pretirane želje zapustiti avto. 

V Crikvenici nas premaga lakota in tudi veter se umiri. Sonce in polne mize nas premamijo, da si privoščimo kosilo na prostem. Očitno nase vlečemo vse negativno, saj na hrano čakamo skoraj uro, pa še pogojno užitna je. Ah, ah :-(! Zadnjo etapo prevozimo v šusu in doma izvem, da z Laguno še nekaj časa ne bo nič, saj nikjer ni za dobiti rabljenega računalnika.

Da pa ne boste mislili, tale kratek dopust je imel tudi nekaj viškov: npr.: ožuljsko pivo z imenom Rezano je odlično, pa kot prava družina smo pojedli vse obroke skupaj in skupaj smo funkcionirali odlično, Pika je uživala v vodi... in pa nenavsezadnje očitno bom umrl krepak :-)