Javljanje iz realnosti

Eno leto je minilo od kar smo prodali avtodom in se poskušali  navaditi na "običajen" način preživljanja prostega časa. Če vam povem, da zapisov na blogu ni zato, ne ker se meni ne bi dalo pisati, pač pa ni bilo kaj pisati, vam je približno jasno, kako smo bili uspešni...
Že res, da se je z nami poigrala tudi usoda in sva bila eno obdobje oba brezposelna, vendar to ni edini razlog. Večji problem je bil in je še drugje.
Kako iti na dopust nekam na silo z en kup omejitvami, ko si navajen svobode gibanja, prostora, odločitev, tudi če zanemarimo denar?
Ali primerjati, da se prebudiš na smučišču s tem, da se moraš do njega voziti kakšno uro ali dve?
Ja razvajenost je huda stvar in posledica je, da nismo bili na resnem dopustu že zelo dolgo in da v letošnji sezoni z Alenko nisva imela niti enega smučarskega dneva (lani 27 dni).  Še dobro, da sta otroka imela športni dan in šolo v naravi.
Seveda omejitev je tudi v glavi, predvsem zaradi financ. Ko enkrat začneš računati, kako dolgo preživi družina s privarčevanim denarjem, brez prihodkov, se je vsaj meni, na nezavednem nivoju, nekaj premaknilo.
Seveda smo se med tem vsi spremenili, na novo postavljamo želje, prioritete in se iščemo tako in drugače. Patricijo medejo hormoni in jo naš svet praktično ne zanima, kar je pri 16. menda običajno. Brin je sicer povsem zadovoljen, če ima na dosegu roke Minecraft (igrica), vendar mene moti, ker ga doma mnogo težje motiviram za kakršno koli gibanje. Alenka se je posvetila vrtičkanju, zaključku faksa in pisanju diplome. Jaz pa sem odvečno energijo usmeril poleti na kolesarjenje, pozimi v hribolazenje.
Glede na to, da jaz službo sedaj imam, da smo si ponovno omislili psa, smo, no vsaj upam, na poti okrevanja. Ali bo to spet z avtodomom, je pa še prezgoraj.

Psička Pika, približno eno leto stara mešanka, ki je bila rešena iz bosanskih poplav