Kriško sem izbral zato, ker je blizu, dovolj visoko, da se že malo hodi in je že brez snega (nimamo zimske gorniške opreme za vse). Kmalu ko začnemo hodit, se je kisik prebil do vseh naših celic in tudi slaba volja je izginila.
ki je bila povsem suha in tudi sicer pričakovane gneče na njej ni bilo. Napredovali smo počasi,
vendar če je to cena prijetnega vzdušja, sem jo z veseljem pripravljen plačati.
Ko pridemo do koče, jaz na hitro zmečem odvečne stvari iz nahrbtnika in pohitim še do Tolstega vrha.
Pot je še močno zasnežena in na trenutke pogrešam dereze.
Vrnem se dovolj hitro, da se ostali še ne dolgočasijo preveč, pravzaprav ravno dobijo žgance in segedin. Pojemo in se odpravimo nazaj. Brin skače in nori po poti in tako se vidi, koliko energije ima, seveda če hoče.
Ker smo pozni in doma nimamo nič pripravljenega za kosilo, se v Seničnem ustavimo v gostilni Bajt. Nič presežkov, vendar se solidno najemo za nizko ceno.
Izlet je izpadel res lepo in najbolj me je razveselilo, da se je imela fino cela družina. Še na več takih...
Objave
1 komentar:
No. Avtodom je en lep način preživljanja prostega časa, ki ti da obilo možnosti. Ni pa edini, kar lepo kaže prav ta prispevek. Biseri se skrivajo tudi čisto blizu, le najti jih je treba. In vas pri vaši odločitvi tudi razumem. Že večkrat sem rekel, da tudi sam pogrešam obiske kakšnih ciljev, ki so nam sedaj kar preblizu. In vedno bolj ugotavljam, da je lov na število nočitev obsedenost, ki povsem poruši svobodo, ki naj bi ti jo avtodom nudil. In te na nek način lahko celo zasužnji.
Glej, ste fajn, z avtodomom ali ne in vem, da boste trenutke znali tudi naprej izkoristiti polno in bogato. In bom vesel, če se kdaj vseeno kje srečamo, ne glede na to kdaj in kako bomo prišli do izhodišča.
Blog pa le še piši, ga z veseljem vsake toliko pogledam. Pa srečno!
Objavite komentar