Bohinj 13.08.2012 - 16.08.2012

Marjeta in Alenka sta se dogovorili, da gredo otroci skupaj v jahalni tabor v Studor. 

Mogoče bi pa midva te štiri dni izkoristila in se malo potepala po hribih v okolici?

In tako sva se tudi odločila!

V ponedeljek smo zjutraj oddali otroke in na kolesarjenju sta se nama pridružila še Marjeta in Robert. Nismo bili prav hudo našpičeni, zato smo naredili klasičen krog, po kolesarski stezi in malo po cesti.

AD sva imela parkiran pod vlečnico Senožeta in popoldan smo preživeli v senci tende s kozarci v roki.

Dan smo zaključili v pizzeriji Ema (ker je bila Rupa zaprta). Hrana nam je pustila mešane občutke, smo se pa nagovorili in nasmejali za kakšen dan nazaj in naprej. Košaka sta zavila proti domu, midva pa na Soriško planino.

 

Zjutraj se odločiva, da je prvi cilj Ratitovec. Pot nama je poznana in je ravno pravšna za ogrevanje. Zopet naju navdušijo razgledi, pokrajina in mir.

Na vrhu se malo okrepčava in navduši naju flancat, ki je v bistvu bolj krof.

Pot nazaj se nam zelo vleče zaradi Lune, ki ji tak pohod predstavlja že skrajni napor. Midva si čakanje krajšava z nabiranjem malin, ki jih je v izobilju in kakšen lonček, bi nama prišel kar prav. Kakorkoli, pot zmoremo, sicer se čas hoje ustavi na 6. urah in pol, pa kaj. Žal se že med potjo izkaže, da utrujena Luna, ne bo edina žrtev. Alenka namreč že močno trpi zaradi žuljev.

Jutrišnji planiran pohod do Črne prsti, tako postane povsem nerealen.
Noč je tipično mirna in jutro poleg mraza prinese tudi mnogo prazničnih turistov. Po analizi bojnih ran sledi odločitev, da je Alenka pripravljena za krajši pohod, na katerem pa naju lahko spremlja še Luna (do Črne prsti jo nebi jemala s seboj). Greva do koder bodo bolečine še znosne. Razgledi so super in predhodno želeni cilj vidiva v daljavi.

Hribčki si vrstijo eden za drugim, bunkerjev je povsod polno. Če bi bila z otroci, bi pogledali v vsakega.

Uspeva priti do Možica

In ker so bolečine obvladljive, se vračava preko Slatnika in Lajnarja. Hodili smo dobre tri urce in naredili smo pravzaprav povsem lep izlet. Ker nama ostaja kar precej prostega časa in jaz nisem navajen sedeti pri miru, se popoldan odzovem na provokacije  po kolesarjenju iz Bohinjske Bistrice na prelaz (v ponedeljek me je Robert dražil, da moram iti jaz s kolesom, Alenka pa z AD). Tokrat sem prvič štartal iz "cilja" in bilo je kar psihotično, ko sem dol letel s preko 60 km/h in se zavedal, da je to huuuud klanec, ki ga bom moral ŠE osvojiti. Nazaj sem bil v uri in 15 in bilo mi je celo lažje kot sem upal...
Zjutraj se počasi spustiva v Bohinjsko Bistrico. Parkirava na izhodišču kolesarske steze in se odpraviva proti Ribčevem lazu,

pot nadaljujeva do Ukanca

in lepote Bohinjskega jezera, pokrajine in hišk naju navdušijo.

 Najdeva celo samoten kotiček na plaži

kjer se osveživa.

Ko se vračava nazaj na izhodišče, na poti srečava četico konj in med njimi tudi Patricijo, ki vodi mlade turiste po terenu. Hmm, neke vrste "služba".

Zopet se parkirava pod smučišče in ravno ko se dobro namestim v stol, začne deževati. In to ne malo, močno in ne preneha. Sicer dobrodošlo za naravo, nam pa v tem trenutku ni prav pogodu. Pridružita se nama še Marjeta in Robert in zaključimo tako, kot smo začeli.

Ob 18h gremo po otroke, ki nam razkažejo, kje so spali, pa jedli, pa kateri konji so jim najljubši...

 

Lepi štirje dnevi so bili to!