Zonkolan 15.01.2010 - 17.01.2010

Po mesecu dni smo se končno spet spravili na pot. Spotoma smo v Kranj peljali še računalnik, da nanj namestijo vse Alenki potrebne programe. Med potjo smo, tako kot smo že navajeni, povečerjali in okoli 21h prispeli na Zonkolan. Na parkirišču ob kapelici je bilo nekaj ADjev in med njimi tudi nekaj forumašev. Pred spanjem smo še malo podebatirali.
Jutro je bilo sončno in je obetalo krasno smučarijo. Žal je podobno razmišljalo tudi veliko drugih in tako je bila na smučiščih kar gneča. Dopoldan sem jaz smučal z Brinom, ki je ponovno dobil občutek in manjka mu samo še malo več zagnanosti. Alenka pa s Patricijo.

Po kosilu sva z Alenko zamenjala skrb za otroke. S Patricijo lahko že resno smučaš, še posebno ker je imela družbo vrstnice. Po smučanju pa klasika, otroci so se igrali, tastari pa modrovali. Prekini so nas policaji, ki so nas vljudno usmerili na novo določeno lokacijo za ADje, in sicer povsem na koncu velikega parkirišča. Tam je že bil Blaž, ki se je takoj odzval na »rukajoče« vabilo. Tako smo skupaj popili kakšno kupico ali dve.

Ponoči je začel naletavati sneg in še zjutraj je bilo prav turobno, vendar do takrat, ko smo se pripravili, je bilo nebo že jasno. Očitno je to odgnalo maso ljudi, saj so bila tokrat smučišča prazna in idealna. Tudi tokrat sem bil zjutraj jaz z Brinom. Po malici sta oba z Alenko odšla v AD, ostali pa smo nadaljevali s smuko. Ravno, ko sta punci že malo razmišljali, da imata dovolj, me je poklicala Alenka z novico, da smo ostali brez elektrike, posledično je odtekla voda, pa…. Tudi to smo hitro rešili in jaz sem se skupaj s Kvini še za kakšno uro vrnil na smuko. Po poznem kosilu smo počasi pospravili in odhiteli proti domu. Že prej smo slišali, da je v Sloveniji rahlo snežilo in seveda sem se zaradi našega dostopa, kar malo bal, da je to res. Snega sicer ni bilo veliko, vendar vprašanje je, če bi prišli domov, če ne bi naše zlate sosede pomislile na nas in nam očistile klanec.

Skratka lep smučarski vikend z lepim koncem.