Turracher höhe, Gerlitzen 22.01.2010 - 24.01.2010

Zima je čas za smučanje. In mi se tega držimo. Ker ima skipass travel akcijske dne in ta vikend je to bilo v Turracher höhe in Gerlitznu se odpravimo tja.
Spotoma moramo na Hrušico po smučarska karte in ker imamo dovolj časa in želim malo šparati na cestninah se usmerimo preko Korenskega prehoda proti cilju. Med potjo pojemo in se spopademo s hudim klancem proti Turaherju. Nasmeh na ustih (avto v klance odlično vleče) mi zamre, ko kolesa izgubijo oprijem in se v najhujšem klancu vkopljem. Naprej ne morem, zato se spustim nazaj, poskusim še 1 x in rezultat je enak, samo dima izpod koles je več. Ad spustim kakšnih 500 m vzratno nazaj in ko opazujem ostale, ki se vozijo mimo, ne morem da ne bi nataknil verig. Katastrofa!!! Ne pridem nikamor. Zopet nazaj in bojni posvet kaj in kako. Od same togote in zelene luči Alenke pritisnem na gas in v 2. prestavi pri 4000 obratih skoraj poletimo na vrh. Uf, kakšna šola! Zjutraj je bilo res mrzlo, vendar prekrasno vreme. Po zajtrku se neverjetno hitro pripravimo in nekaj minut čez 9 smo že na smučišču. Noro dobro. Brin drvi,
Patricija je suverena in Alenka se bo počasi morala kar potruditi, da ju bo lovila. Razmere so odlične, sneg , gneče skoraj ni, sonce... Dopoldan prevozimo kar nekaj različnih prog in vleče nas celo tovornjaček.

Opoldne gre Alenka skuhati kosilo, jaz še malo posmučam, otroka se igrata na snegu... Po kosilo pa malo počitka in nazaj na smuče. Na smučišču so nastale ledene plošče in kupi, tako da nam volja kmalu poide. Ko ostali omagajo jaz še potegnem in ko se vrnem nazaj se s sankami odpravimo še na sprehod in drsanje po zasneženem in zaledenelem jezeru

in lepimi kulisami

Prvi dan tako utrujeni zaključimo z vožnjo do Gerlitzna.

Zjutraj rahlo sneži in izgledi niso nič kaj obetavni. Ker že imamo kupljene karte se vseeno odpravimo na smučanje in po gosti megli posije sonce in nagrajeni smo za vztrajnost. Smučišče nas je pozitivno presenetilo, žal pa je bila gneča kar huda. Zopet ponovimo scenarij za kosilo. Žal je tokrat AD pod mejo sonca in zato je notri najbolj prijetno. Želja po soncu nas še 1x dvigne in tako tudi popoldan, skoraj do konca smučamo. Čeprav tudi tukaj popoldan ni bilo tako fino (led, kupi) smo se fino nasmučali. Brin je v parih dnevih neverjetno napredoval, vsi pa smo se dobro namigali na svežem sončnem vremenu.

Pot domov je postregla še z eno »avanturo« saj nas je navigacija peljala (izogibanje cestninam) po vaseh, za katere še nismo slišali in nas močno presenetila, kje smo prišli na znano cesto.

Pod črto: odličen vikend!