Peroj 03.06.2016 - 05.06.2016

Predsezona gre že proti koncu, mi pa še nismo bili na morju. Kljub temu, da vremenska ni bila najboljša, smo bili optimistični in smo se odločili, da ta vikend pa gremo. V Peroju nismo bili že skoraj 3 leta, zato je čas, da gremo pogledati. Patricija ostane doma, saj mora v šoli kar nekaj nadoknaditi. Odhod od doma je bil kar pozen, zato smo na cilj prišli v trdi temi. Presenečeni smo ugotovili, da je na mestu, kjer običajno parkiramo z borovca visela veja.

Z muko parkiramo pri sosedu.
Zjutraj Alenka pelje na sprehod Piko in ko se vrne zunaj postrežem kavo. Ravno začneva uživati, ko se ulije. Dežuje par ur in že dopoldan smo na družabnih igrah v ADju :-( . Ko preneha nam sosed posodi kratko lestev in motorko. Ker ni šans, da odžagam smo zlomljen del, pade cela veja. Kar veliko dela nam s tem nakopljem in nastane ogromen kup vej.

Ko zaključiva je ravno čas za kosilo. Uporabim Alešev žar, na katerem se res odlično peče.

Po kosilu se malo spočijemo in se odpravimo do plaže, saj je sonce v tem trenutku povsem poletno.

Ko pridemo do nje, smo zelo presenečeni. Grmovje je odstranjeno, plaža nasuta s peskom, celo robnike za kolesarko stezo so dali noter, pa en kup lokalov na plaži... Težko rečem, da mi je tak razvoj všeč. Voda je presenetljvo topla in vsi štirje se kopamo (tudi Pika). Zvečer se odpravimo v mesto na sladoled in tam srečamo našega nekdanjega mehanika Janija. Skupaj spijemo litrček črnega in kar ne more se ustaviti s svojimi razlagami od tega, kako je premagal raka in kako je legaliziral hiško, pa kako uživa v penziji. Na poti nazaj nam razkaže svojo haciendo, ki je res zelo lepo urejena.

Ponoči zopet malo porosi in tokrat me že napere na jutranjem sprehodu. Ko se malo umiri, se zapodimo na sprehod po plaži proti Barbarigi. Na hitro obrnemo saj se približuje nevihta, ki gre na srečo mimo, vendar ko se usedeno na stole se veter obrne in črni oblaki se vrnejo.

Z Brinom nama uspe še parkrat udariti žogico in zopet začne deževati.

Pojemo kosilo in razmišljamo ali ima smisel čakati na sončna obdobja ali se rej odpeljemo domov. Odločimo se za slednje. Po poti vidimo ogromno vode na cesti, kjer je bilo očitno hudo neurje. Ker so Hrvati povsem znoreli s cestninami (v eno smer Y smo plačali skoraj 9€, pred tremi leti pa 3,30€), smo šli po lokalni cesti preko Buj. Drugače pa nas celo pot spremlja sonce. Prav ironično.

Tokrat smo imeli z vremenom res smolo. Še dobro, da nas ni pičil še tale:

Kakorkoli smo se pa vsaj namočili v morju.