Pašman 01.08.2015 - 08.08.2015

Kot sem že zapisal v prejšnjem zapisu nas je čakal še en teden morja. Naj takoj zapišem, da je bilo vreme idealno. Žal pa nas vse drugo non stop postavlja na preizkušnjo. Najprej vožnja na morje. Zavedal sem se potencialne gneče to soboto, zato na pot krenemo ob 4. zjutraj.
Kdaj nazadnje ste šli od doma tako zgodaj?
To žal ni pomagalo in padali smo iz zastoja v zastoj. Do cilja smo tako potovali  celih deset ur. Na srečo je Pika to "mučenje" dobro prenesla.
Srečo smo imeli s trajektom in tudi lastnik hiše nas je čakal v luki in nas spremljal do hiše. Cesta do nje je kar slaba, vendar se da. Hiška nam je všeč, meni celo zelo in ima s svojim, z dalmatinsko lenobo povezanimi, pomanjkljivostmi svoj čar.

Razočara pa nas obala in sploh morje. Ni vredno besed, v zalivu je pač 30 ali celo več boj, na dnu trava, obala drobno skalnata in voda večinoma motna. Brin in Alenka, ki obožujeta vodo in podvodno raziskovanje sta povsem na tleh.
Zvečer se takoj dobimo v Tkonu na ribji fešti s Petro in Jurijem, ki kampirata na drugi strani otoka. Ker tako utrujeni popadamo v postelje nas prvo noč ne moti agregat iz bližnje gostilne, ki nam vedno potem krati spanje.
Da ne bom opisoval vsakega dneva posebej naj napišem, da smo dvakrat skupaj s prijateljema

pri nas pekli ribe, tudi drugače je bil žar kar v pogonu.

Brin je vseeno veliko plaval in se trudil z masko in plavutkami, igral igrice,

pomagal v kuhinji

in šel celo z mano v hrib.

Patricija je brala.

Alenka je delala vsega po malem in očitno tudi slikala :-)
Pika je kar veliko plavala, če je imela možnost preganjala žabe in fazane in ji na sploh ni bilo hudo.
Jaz pa sem dopoldan s kolesom raziskoval otok.



Vsi skupaj smo veliko časa preživeli na senčni z vetrom hlajeni terasi, ki je bila sploh ena glavnih pozitivnih stvari.

Večerna kulisa je bila sicer lepa za pogledat,

 

vendar a je to Robinzon? To je bilo tako ali tako vprašanje, ki smo si ga konstantno zastavljali. Tako intenzivno, da je Alenka ob prihodu domov napisala pritožbo.
Za pot domov si raje izberemo pot čez Plitvice in do Velebita poteka vse gladko. Kmalu po enem prehitevanju v klanec, se najprej nevarno dvigne temperatura, potem se na armaturki posvetijo lučke in avto izgubi moč. Lahko rečem, da smo imeli srečo, da ni povsem crknil? Avto dela ravno toliko, da se počasi vozimo proti domu. Vmes se malo pred Plitvicami, ustavimo na poceni kosilu, vendar mi hrana ne tekne. V glavi predelujem, vse scenarije in izkaže se, da je pravilen Alenkin - lepo se bomo pripeljali domov. In smo se!
Kakorkoli 7 dni je minilo, kot bi mignil in vsekakor je bilo bolje, kot biti doma ali bog ne daj v službi. Zopet pa smo odprli pandorino skrinjico - kakšne dopuste si želimo...
Pa še nekaj vprašanj mi roji po glavi, ali se nas drži smola, ali pa je to v resnici sreča, ali smo razvajenci, ali nergači, ali...

P.s. Kogar zanima, avto je na servisu in poleg tega, da se je zamašil filter prašnih delcev je ponovno crknil računalnik. Seveda so to šele uvodne diagnoze. Pri Renaultu je to tako!