Velebit, Murter 27.10.2013 - 01.11.2013

Ah, tale naša potovanja...
Prvi dan počitnic (sobota) smo imeli poroko Matjaža in Alenke, v nedeljo rojstni dan tašče, idej bolj malo, ali pa se z njimi nismo vsi strinjali, Brin je želel čuvati sosedovo mačko, medtem ko so oni na dopustu, Patricija je tako ali tako najraje doma...
Na koncu Alenka vseeno potrdi moj predlog in na pot se odpravimo v nedeljo popoldan. Smer srednji Velebit. V Karlovcu zavijemo dol z avtoceste in nočna vožnja je bila kar naporna, kar nekaj prometa, pa še sprednja luč mi ni delala (tisti, ki ste kdaj menjali žarnico na Fiatu, vam je  jasno zakaj jo nisem takoj zamenjal ). Od Gospića naprej je bilo pa že fino, saj prometa ni bilo več in še z dolgimi sem lahko vozil. Okvirno lokacijo sem označil glede na izgled na Googlu in nisem sem kaj dosti zmotil. Bolj je bila težava v tem, da se je ob našem prihodu naredila zelo gosta megla in sem pač parkiral na prvem ravnem prostoru. Ko sva šla z Alenko na sprehod nisva videla nič in šele zjutraj smo videli...

Žal se vreme ni popravilo in na jutranjem sprehodu oskrbnik koče Prpa pravi, da smo " ko u tjestu"

Ker nas Velebit očitno ne spusti k sebi, na silo pač ne bomo lezli po njem in še Jurijev SMS nas prepriča, da gremo kar gas po AC na Murter. Obljublja namreč sonce in kopanje.
Žal smole, ki jo imam zadnje čase še ni konec in nam zopet olupi gumo, tokrat zadnjo levo.

Škoda sicer ni tako velika, je pa! Lepo na počasi zamenjam gumo in poskušam odmisliti en kup problemov, ki jih bom s tem imel.
Kamp Kosirina nas pričaka kar poln, vendar nas čaka prostor in tudi takojšna pomoč,

pa tudi ribice se že pečejo

in večer se zaključi kot je pričakovati.

Zjutraj nas že takoj greje sonček in kaj je lepšega, kot popiti kavo ob morju in to konec oktobra.

Seveda pa rekreacija mora biti. Izberemo J del otoka in to kar po peš poti.

V Tisnem 

se odžejamo in okrepčamo s svežim burekom

In se po stari cesti vrnemo nazaj.

Sledi kopanje in druženje.
Prvi večer je bil predinamičen, zato šele tokrat opazimo, kako hitro se znoči, koliko je komarjev in vlage in pravzaprav nič prijetno. Zato kar hitro pobegnemo po avtodomovih.
V sredo se jutro in dan ponovi. Tokrat obrnemo proti S in pot je še manj prevozna.

 Spotoma kupimo še ribe

 in se v Murterju "osvežimo"

Popoldan je povsem enak prejšnjemu.
V Četrtek gredo ostali s kolesom do Vodic, midva z Alenko pa se odločiva, da narediva eno dolgo peš turo in res preko Slanice prideva do Murterja, nakupiva nekaj hrane in po pijači odpešačiva nazaj. Kamp se je noro napolnil in Rosa je naštel čez 60 kamperjev. Drugo leto nas sigurno ne bodo več zastonj gledali...
Ker vreme obeta in ker sem planiral še en dan hoje po Velebitu, tokrat severnem in ker sem Patriciji obljubil, da bomo v petek zvečer doma, se mi odpravimo. Vožnja po Jadranski magistrali je sicer počasna in dolga, vendar preseneča s tem, da je v dobrem stanju. Žal smo mi prepozni in vozimo po temi, sicer bi bila lahko panoramsko uživaška. Glede na podatke, me je sicer malo strah ceste na Alan in strah ni bil čisto odveč. Sicer se izkaže, da je v celoti asfaltirana, vendar je zeloo ozka, na trenutke prepadna, vendar ponoči ne srečamo nikogar in se parkiramo v totalnem miru. Občasno slišimo samo živalske glasove neznanega izvora.
Zjutraj pa, zopet, ne najlepše vreme, vendar tokrat se pa ne damo, saj je videti nekaj jasnine. Premužičeva staza, lepota in divjina Velebita vabijo.

 Žal sem bil očitno slabo informiran, vendar je to edini pogled proti morju.

 Je pa zato vse ostalo noro!

 

 Spotoma se odločimo, da je naš cilj Crikvena (1641m)

 

Malo pod vtisom tabel in želje, se nam na obzorju izriše čudna silhueta.

  

Žal se izkaže, da gre za maketo. 

Po cca 15 km in 5 urah hoje se vrnemo na izhodišče in sem bomo še prišli.

Sledi še spust po omenjeni cesti, tokrat ob belem dnevu in večjo možnostjo srečevanja s kakšnim vozilom. Srečamo nikogar in podnevi tudi nevarnost nima tako velikih oči.

Pot nadaljujemo po magistralki in še zadnjič se usedeva na sonček in popijeva kavo.

Pot domov mine brez težav. Spotoma pojemo pizzo na letališču v Postojni in prižgemo svečke na pokopališčih.
Danes, no vsaj upam, se vsi strinjajo, da je bilo prav fino, da smo šli na, čeprav skrajšane, počitnice.