Podčetrtek 14.08.2013 - 18.08.2013

Moj tast Rudi je želel 1 x dobiti vse svoje otroke z družinami na eno mesto, in sicer je za to edina možnost  v njegovi hišici, ki jo ima v okviru kampa Natura pri Aqualuni v Podčetrtku.
Patricija je bila že tam, mi pa smo izkoristili praznik in se na cilj odpravili v sredo zvečer.
Ker midva nisva bila pripravljena plačevati visoke cene v kampu, se je Rudi dogovoril z domačinom Miklavžem, da lahko z Adjem prespimo tam.

Žal je to kar odmaknjena lokacija in smo se 1. večer morali malo voziti gor in dol. Gor samo še midva, ker sta otroka spala v hiški.
Zjutraj se prestaviva kar na parkirišče pred bazeni in tam sva ostala kar vse 4 dni.
Ker je bilo jutro kar hladno z bazeni ne hitimo, midva z Alenko raje narediva en kolesarski izlet do Olimja,

Jelenovega grebena

 

in po novi kolesarski še do Pristave, ki se žal konča sredi polja.

Spotoma jaz skočim še na Sv. Emo.

Medtem pride Marjeta s Klaro in kmalu za njima še Robert in Aleš, ki sta prišla kar s kolesi. Ker si otroci želijo toboganov, jim je potrebno ustreči. Popoldan hitro mine in zvečer je seveda čas za žar in to v čast Alenkinega rojstnega dneva...

V miru prespiva na P, ostali se drenajo v hiški.
Zjutraj se gremo ponovno malo športa, Alenka in Marjeta tečeta do čokoladnice,

Robert mora v službo, midva z Alešem pa na lepo gorsko turo s kolesi.

Popoldan zopet bazeni in tobogani, otroci in varstvo (Marjeta in jaz) v zunanjih, Rudi, Alenka, Aleš in Maja, ki pride direktno iz službe, pa v  termah...

Marjeta in Robert se poslovita, z nami pa ostane Klara.

V soboto Alenka, Aleš in jaz ponovno sedemo na kolo in naredimo en lep razgleden krog.

Za varstvo otrokom v bazenih sta tokrat zadolžena Maja in Aleš. Popoldan zopet vržemo meso na žar...
Nedelja nam je že malo odveč, gneče, glasbe in hrupa imamo počasi dovolj, vendar Alenka mora po planu (vsak dan eden :-)) čuvati otroke na toboganih. Ostali skočimo na razpadajoč grad.

Po kosilu se torej kar vsi strinjamo, da se poslovimo.
Vem, da otroci uživajo na toboganih, vendar sem se vse dni spraševal, kaj ljudi žene v tako gnečo. Pridejo s hladilnimi torbami in se cel dan pražijo, gužvajo in to v res hrupnem okolju. Na novost, tobogan kobra, se čaka po več kot pol ure in sploh ni kaj posebnega. Tokrat je AD služil samo kot najina spalna soba in pogojno vir hrane in pijače. Zopet sem se počutil kot v apartmajih, ko sem nosil stvari ven in noter. Saj vem, to je bila cena zastonjkarstva.
Zaradi družinskega druženja je bilo pač vredno!