Kako čas beži sem ugotovil, ko smo se spet nekam odpravljali z ADjem in to zato, ker sem se zavedel, da že en mesec nismo bili nikjer. Še tokrat nam ni šlo nič po planu. Le ta je bil, da pospremimo prijatelje na parcelo, kjer bodo preživeli dopust in ker tam še niso bili, so potrebovali spremstvo, predvsem pa navodila. Torej vse se postavi pod vprašaj, ko izvemo za smrt tete Tonke in posledično prihod strica iz Nemčije. Ko izvem za datum pogreba in pogostimo strica, se vseeno vse vrne v plan. Malo ga spremenimo tako, da gredo oni naprej, za kopilota jim damo Patricijo. Z nami pa tokrat potuje tudi moja nečakinja Petra.
Ob našem prihodu na cilj, so tam že vsi zbrani in v elementu. Spoznavanje s specifikami pa je že opravil Roman. "Odrasla" otroška trojka (Matic, Petra in Patricija) ustanovijo svoj krožek in se lotijo šotora, filmov in celo sprehoda in pizze v Peroju. Mi pa klasika: žar, pijača,...
Noč zaznamujejo komarji, jutro tek naših športnic,
dan pa posedanje, malo plavanja in veliko čebljanja.
Zvečer naredimo reprizo prejšnjega in ugotavljamo ali je za dobro jedačo odgovoren mesar, odličen žar ali sreča pekača. Tokrat degustrirajo tudi otroci. Zaključka ni, vendar jaz sumim mesarja...
Za nedeljo se odločimo, da se odpeljemo v Staro Barbarigo in tam preživimo vroč dan v senci. Ta pa je tako globoka, da nas občasno, ob vetrcu, celo zazebe.
Vseeno se strinjamo, da je to tisto pravo, v senci, ob morju in s podporo ADjevega hladilnik, in štedilnika.
Vikend je hitro okoli. Matjaž in Alenka ostaneta, Matic pa prosi, če gre lahko z nami domov. Tudi Mojci in Markotu ne znese, da bi ostala, tako da si bosta lahko bodoča mladoporočenca naredila pripravo na medene tedne...
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar