Zvečer se parkiramo na znano mesto in videti je, da zanimanje za smučanje počasi upada, saj so na P samo 3 ADji. Razmere so kar zaskrbljujoče saj je hudo mraz in piha veter, celo tako, da ne greva na običajen sprehod. Ponoči hud mraz izdatno občutimo, saj so mi očitno v jeklenki propana podtaknili butan. Alenka se zbudi in ugotovi, da imamo v kampreju, kljub na videz delujoči peči, samo 12 stopinj, zunaj pa seka - 14 stopinj. Razmišljamo o odhodu, jaz pa vseeno preverim še drugo jeklenko in izkaže se, da so me na suho...
V relativno ogretem ADju pričakamo skoraj kičasto zimsko jutro.
Skoraj zato, ker je hudo mraz in rahlo še piha veter.
Hitro smo na smučah in drvimo po znanih strminah. Alenkina bolezen je pustila posledice, zato nas prej zapusti,
mi pa odkrijemo ski cross progo, ki je tako ali tako zmagovalka vikenda.
Ob času kosila se na progi zgodi huda nesreča, kjer posreduje helikopter.
Tokrat jo naš AD odnese bolje, kot pri prejšnjem srečanju (na Korziki nam je, ko se je dvigal tik nad nami polomil strešno okno). Na popoldanski smuki sva sama z Brinom in kar malo cmoka imam v grlu, zaradi videnega. Večer začnemo s sankanjem, s prijetnimi sosedi, ki jih spoznamo tukaj, zaključimo pa ga v njihovem ADju v zanimivem kramljanju.
Tudi naslednje jutro postreže z nizkimi temperaturami in vetrom, ki piha iz druge smeri.
Tudi kakšen oblaček se najde. Tokrat smo na snegu še prej in obvezno je bilo tudi Alenko spraviti na kros. Ker je tempo kar hud, počasi odapadajo v kamper en za drugim. Zadnjo uro ostanem sam. Se mi pa po kosilu pridruži Alenka, Brin pa raje pili tehniko na gozdnih potkah, Patricija pa mora kaj postoriti tudi za šolo.
Neverjetno kako hudo zimski vikend smo preživeli in to sredi marca, temperature so tudi čez dan ostale krepko v minusu. Presenetili so me tudi Madžari v množičnosti in dejstvu, da konec leta še kar organizirajo tečaje. Očitno smučanja še ni konec...
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar