Tudi Kope naj bi bile ene vrste tradicionalno srečanje. Mi smo bili do sedaj sicer samo 1 x in ker nismo imeli boljše ideje smo se odpeljali tja. Pot je kar dolga in zadnjih nekaj km je cesta že skoraj katastrofalna.
Na lepem parkirišču so nas že pričakali Jurij, Petra in Renči. Malo debate in pijače za mirni spanec...
Zjutraj nas preseneti močno sneženje, ki kar naenkrat čudežno preneha. Spravimo se na smuče in se čudimo 0:).
Res, da smo razvajeni, vendar kaj ponujajo za ceno 26€ (dnevna karta): 6 vlečnic in to res muzejskih, uporaba le teh je za 6 letnika, če ne nevarna, vsekakor zelo zahtevna in eno 4 sedo, ki je, ma škoda besed. Med vsako vlečnico se moraš porivati med 20 in 100 m, če želiš na naslednjo in samo primer varnosti: Brina je na najstrmejši vlečnici dvignilo in posledično je padel. Ker se ni uspel spustiti, ga je vlečnica vlekla cca 150m po hrbtu do vrha. Na srečo brez posledic, razen ubite želje!
Pa smo šli raje do ADjev.
Pozdravit nas je prišel Šaleški klatež
Gorenjska žilica mi ni dala miru in seveda sem nagnal tudi ženo še malo smučat,
vendar ne za dolgo.
Alenka je popoldan šla z družbo v savno, jaz pa sem z otrokoma opazoval paintball, malo kartal, gledal film... Noč je bila vsekakor dolga, ker je koroški klub študentov ravno to noč organiziral zabavo in ta se je končala ob 3h zjutraj. Če kaj, moram Kingstonom priznati izjemen performance.
Zjutraj pa megla. Mi tako ali tako nismo imeli namena smučati, vendar vseeno. Vsi skupaj se odpravimo proti Ribniški koči. Pot načeloma poznamo vsi, poleg tega so ponavadi tukaj tekaške proge. Tokrat teh ni bilo, pa še megla in malo nepozornosti in uspelo se nam je izgubiti. Ne da ne bi znali nazaj, samo koče nismo našli. V vsej zmedi nam uide še Luna. Odločimo se, da gremo nazaj in potem vidimo kako naprej. Konec je seveda dober, ker Luno srečam takoj, ko se od avtodoma odpravim v iskalno akcijo. Brin si je že prejšnji dan našel novo veselje, in sicer je hodil s smučkami po potkah in se šel ene vrste turno smučanje. Tako je tudi preživel ves čas, ko je čakal na kosilo in odhod.
Če ne bilo zaradi družbe, lepe narave in zraka, dvomim, da nas na Kopah pozimi še kdaj vidijo. Pa ne, da je tako slabo, vendar...
Pozdravit nas je prišel Šaleški klatež
Gorenjska žilica mi ni dala miru in seveda sem nagnal tudi ženo še malo smučat,vendar ne za dolgo.
Alenka je popoldan šla z družbo v savno, jaz pa sem z otrokoma opazoval paintball, malo kartal, gledal film... Noč je bila vsekakor dolga, ker je koroški klub študentov ravno to noč organiziral zabavo in ta se je končala ob 3h zjutraj. Če kaj, moram Kingstonom priznati izjemen performance.Zjutraj pa megla. Mi tako ali tako nismo imeli namena smučati, vendar vseeno. Vsi skupaj se odpravimo proti Ribniški koči. Pot načeloma poznamo vsi, poleg tega so ponavadi tukaj tekaške proge. Tokrat teh ni bilo, pa še megla in malo nepozornosti in uspelo se nam je izgubiti. Ne da ne bi znali nazaj, samo koče nismo našli. V vsej zmedi nam uide še Luna. Odločimo se, da gremo nazaj in potem vidimo kako naprej. Konec je seveda dober, ker Luno srečam takoj, ko se od avtodoma odpravim v iskalno akcijo. Brin si je že prejšnji dan našel novo veselje, in sicer je hodil s smučkami po potkah in se šel ene vrste turno smučanje. Tako je tudi preživel ves čas, ko je čakal na kosilo in odhod.
Če ne bilo zaradi družbe, lepe narave in zraka, dvomim, da nas na Kopah pozimi še kdaj vidijo. Pa ne, da je tako slabo, vendar...
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar