Soriška planina 10.09.2010 - 12.09.2010

Na povabilo, za naskok na Triglav, smo se opravičili, vseeno pa sva z Alenko želela iti nekam v hribe. Že nekaj časa sva imela v mislih Soriško planino in okoliške hribe in ta vikend smo to uresničili.
Od doma smo štartali proti večeru in se preko Bohinjske Bistrice povzpeli do smučišča. Parkirali smo na prostranem parkirišču in se kaj kmalu poskrili pod kovtre. Ponoči smo že konkretno kurili in zjutraj nas je pričakalo lepo mrzlo vetrovno jutro.

Za prvi cilj smo si izbrali vrh smučišča. Hrib se imenuje Lajnar (1549m). Za motivacijo ni bilo velikega problema, saj sem otrokoma obljubil ogled rovov.
Vhod v prvega smo hitro našli
in že se je začelo raziskovanje. Seveda smo morali pokukati v vsak krak in na "srečo" smo imeli že iztrošene baterije, ker drugače temu ne bi bilo nikoli konca.
Ker smo imeli še polno moči
smo pot nadaljevali mimo Slatnika proti Možicu. Spotoma smo opazovali razne utrdbe
prekrasne razglede
in seveda vse rove in bunkerje
Povzpeli smo se še na vrh, katerega ime ne vem in se nato preko Slatnika (1609m) spustili nazaj do ADja. Po kosilu smo v igri, počivanju in branju uživali na soncu. Ko je le to zašlo smo še malo kartali in gledali film.
V nedeljo je bilo ravno tako lepo vreme, celo malo hladneje, vendar brez vetra. Alenka je že včeraj presenetila z idejo, da pa bi šla do Ratitovca. In smo šli. Pot je res lepa, zelo zanimiva, razgledna, razgibana,... Med potjo smo nabirali maline in borovnice in si tudi tako nabirali energijo.
Je pa kar dolga in na koncu kar malo frustrirajoča, saj za vsakim hribčkom pričakuješ kočo, ki jo še ni. Pa se je po 3. urah vseeno prikazala, žal malo v megli.

Ratitovec smo osvojili, čakala pa nas je še pot nazaj.
Zmogli smo jo in to celo precej hitro in tako postavili nov družinski rekord v hoji (posnetek poti). Še dobro da so bile maline :-). Seveda smo bili kar utrujeni in tudi nekaj žuljev smo pridelali.
Pospravili smo in se odpeljali v lov za pizzerijo, ki naj bi bila zelo dobro in nekje v okolici Bohinjske Bistrice. Ker jo nismo našli (sedaj vem, da je to http://www.pizzerija-ema.si/), smo pristali v Moby Dicku. Pizze so bile dobre, mi pa tudi tako lačni, da smo jih komaj pričakali.
Soriška planina nam je ponudila krasne pohode in lep vikend, nas je pa presenetilo, ker smo pričakovali totalni mir, da jo kot cestno povezavo koristi neverjetno veliko motoristov, tujcev in sploh je promet zelo gost. Skoraj nihče pa se tam ne ustavi.