Pred nami so bili celi prazniki in počitnice, torej idealni čas za Adomarje. Midva z Alenko pa sva že prvi vikend imela rojstnodnevno vikend zabavo, potem družinsko božično večerjo in dnevi so minevali. Poleg vsega so bile zunaj nizke temperature, ki so seveda normalne za december, vendar naši Granduci niso po volji, kjub temu, da jo s tem razlogom vozim na servis.
Klub temu v torek založimo AD in se odpravimo brez cilja na pot. Odločili smo se ogledati Salzburg, ki naj bi bil v tem času še posebno lep. Tja smo prispeli že v temi in s pomočjo koordinat hitro našli parkirišče, ki ni preveč oddaljeno od centra. Oblekli smo se kot medvedi in vzeli pot pod noge. Mesto je bilo res lepo okrašeno, vendar prazno in brez življenja, stojnice zaprte. Le umetno drsališče je popravljalo vtis.
Kljub naši opremi nas je zeblo in zato smo se kar hitro obrnili in se zatekli v AD. Ponoči so nas motili lokalni razgrajači, ki so prevračali kante in občasno zvonjenje cerkve.
Zjutraj smo se prebudili v lepo sončno jutro, ki je imelo eno slabost – bilo je zelooo mrzlo. Močno sem začel pogrešati zunanji termometer, da bi tako imel vsaj eno orientacijo. Oblečemo se v vse kar imamo in gremo pogledat mesto.
Tokrat je ljudi več, predvsem aziatskih turistov in delavcev, ki podirajo stojnice. Razočarani nad dejstvom, da smo zamudili glavno dogajanje si ogledamo znamenitosti. Vsekakor je mesto lepo. Po povratku v AD pojemo kosilo in jaz se soočim s svojim strahom – bo motor vžgal ali ne. Tokrat je šlo skoraj gladko, res pa se je zrak zaradi sonca že ogrel.
Naslednja destinacija je bil sneg. Ubrali smo jo čez Nemčijo, mimo Loferja (deloval je zelo prijazno) do Saalfeldna. Ob iskanju primernega parkirišča smo prišli do Maria Alm-a, kjer je bilo lepo ravno parkirišče tik ob smučišču (47,40854 12,88804). Najprej smo se malo sankali, nato smo se zapeljali v mesto na kuhanca in pizzo. Za spanje smo se vrnili na prejšnjo lokacijo.
Zjutraj je bilo sončno, vendar zopet zelo mrzlo. S Patricijo sva šla smučat in v treh urah sem progo poznal do nule. V sklopu tega parkirišča sta bili le dve vlečnici in ena otroška. Za ostal kompleks bi se morali voziti, kar pa nam ni bilo všeč. Med tem sta se Alenka in Brin sankala, vendar ju je mraz pregnal nazaj v AD. Popoldan se je malo ogrelo in to smo izkoristili in Brina postavili na smučke. Vztrajal je skoraj do konca.
Preden smo se odpeljali naprej, sem se odločil, da če motor vžge brez zunanje pomoči, izberemo še eno lokacijo, drugače pa gremo domov. S kar nekaj muke in ogromno dima je vžgal in odpeljali smo se po zelo zanimivih krajih, polnih smučarski naprav, mimo Bischofshofna do Flachaua. Glede na to, da smo bili tam že 2x na počitnicah, imava na kraj z Alenko lepe spomine. Parkirali smo se pod Achter jet in odšli na večerni sprehod in v nam znano brunarico na kuhanca.
Kraj je postal res monden in temu primerne so tudi cene. Zmrznil nam je še odtok v kuhinji (v kopalnici je bil zamrznjen že v Salzburgu) in tudi pitna voda v plastenkah, ki jo imamo v boxu. Vse je kazalo na to, da smo dosegli najnižjo temperaturo, ki jo naš AD še zmore. Na žalost pa ne vem, koliko minusa je bilo. Že zvečer sem opazil, da ima sosedni AD agregat, ki je bil za okolico nemoteč. Ponoči ga je sicer ugasnil, zjutraj pa ponovno prižgal. Zjutraj je bilo jasno, vendar se je sonce iza hribov prikazalo šele ob pol desetih. Glede na mraz, gnečo, ki je bila zjutraj na napravah in tudi cene, se odločimo, da ne bomo smučali, ampak se sprehajali in sankali. Ko sem šel na sprehod z Luno me je takoj »zaskočila« redarka in mi prijazno razložila, da v Flachau ne smemo koristiti 24 urnega parkiranja. Vse je izpadlo bolj kot informacija, s katero nimam kaj početi, saj je bilo stanje na parkinju bolj zgovorno – cca 15 Adjev in to na dveh koncih parkiišča.
Na soncu se je lepo segrelo, tudi gneče na smučišču ni bilo več videti in počasi mi je postalo žal, da nisem na smučišču. Vseeno smo se lepo zabavali in Brin je doktoriral iz sankanja na »žlici«.
Sonce se je začelo nevarno bližati hribom, zato je bil čas za zadnji vžig. Ta pa mi je dal vetra. »Verglal« sem skoraj 10 minut in ko sem že mislil, da se bo ponovila zgodba iz OT, se je pokadilo, ma kaj pokadilo, zadimil sem celo parkirišče, vendar pot proti domu je bila odprta, kamor smo zvečer tudi brez zapletov prispeli.
Sonce se je začelo nevarno bližati hribom, zato je bil čas za zadnji vžig. Ta pa mi je dal vetra. »Verglal« sem skoraj 10 minut in ko sem že mislil, da se bo ponovila zgodba iz OT, se je pokadilo, ma kaj pokadilo, zadimil sem celo parkirišče, vendar pot proti domu je bila odprta, kamor smo zvečer tudi brez zapletov prispeli.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar