Da sva šla na to potovanje je cel splet naključij in dogodkov.
Povod pa je predvsem Alenkina 50letnica. V pomanjkanju idej za darilo sem se spomnil njenega backet lista, na katerem je povsem pri vrhu plavanje z delfini v naravnem okolju. Iz tega je izšlo, da pač zberemo del denarja, da si to omogoči. Na praznovanju sta bila tudi Jurij in Petra, ki sta povedala, da pa sta že splanirala obisk Maldivov pred in po krompirjevih počitnicah in predlagala, da greva z njima in da je tudi tam možnost, da se ti uresničijo želje po plavanju z delfini. Alenka je zadnje čase v mudu, da vse bi in je vabilo sprejela. Jurij je človek akcije in je takoj začel pošiljati linke za letalske karte in hotele. Še preden sem sploh sprejel/dojel sva že imela plačane letalske karte, potrjene rezervacije hotelčkov in odobrene dopuste.
“Nižja” cena ima svojo “ceno”. Govorim o logistiki, pa o tem, da to ni neki high resort turizem.
Ker je Jurij vse naštudiral, se midva skoraj nič ne pripravljava. Dogovorimo se, da midva že v ponedeljek zvečer prideva v Maribor in nekaj ur spiva tam, ob 4h zjutraj pa se skupaj odpeljemo do Budimpešte. Tam imamo rezervirano parkirišče blizu letališče. Za vinjeto sem poskrbel že prej.
Vse nam je šlo po planu in tudi letalo je odletelo po urniku.
Qatar airlans je lepo poskrbel za nas s hrano, udobjem in zabavo.
Postanek v Dohi smo izkoristili za hiter ogled mesta, malo kulinaričnih degustacij in spanja v hotelu.
Presenetilo me je, da je tam prisoten Uber in s tem poceni prevoz iz in na letališče. Zaradi premika ure smo nekaj dneva izgubili in po pristanku na letališču Male morali pohiteti na potniški gliser.
Noro! Čoln s 30 potniki nori s hitrostjo cca 55km/h in to po kar razburkanem morju.
Na otok Rashdoo pridemo v uri in 15, tik pred temo in ravno pravi čas za večerjo.
Namestimo se v preproste sobe in jaz se mučim s pretrdo posteljo, Alenka pa s klimo. Takih penzionov je na otoku že kar nekaj. Skromnost sob ne moti, pač pa to da nima okna in dnevne svetlobe.
Zjutraj naredimo obhod otoka, obiščemo kar nekaj potapljaških centrov. Končno izberemo enega, ki nam je nekako najbolj sedel. Prepričan sem, da smo izbrali pravega.
Po tem smo se končno zleknili na edino “bikini” plažo in pošnorkljali bližnji koralni greben.
Večerjo si privoščimo v lokalni restavraciji in poskusimo brezalkoholno pivo.
Hrana odlična, pivo zanič. Otok je namreč poseljen s cca 1000 lokalci, turizem v povojih in zato veljajo stroga muslimanska pravila, nič alkohola, zakrita telesa (izjema je prej omenjena plaža). Otok je izredno gosto naseljen, ulice so pravilne pravokotnice. Cestice so peščene, ki ob dežju postanejo same luže. Lokalci se po njih prevažajo z različnimi mopedi. Imajo kar nekaj trgovinic s hrano, tudi spominki in oblekami, 4 restavracije, 7 potapljaških centrov, 1 moderno mošejo,
nekaj različnih igrišč, vendar je vzdrževano samo tisti za mali nogomet-futsal. V enem tednu sicer nisem videl igrati nikogar, so pa vsak dan ženske tega otoka nekaj telovadile.
Končno pride na vrsto potapljanje.
Mene pod okrilje vzame glavni master in kljub temu, da nimam licence lahko naredim skoraj identičen potop kot Alenka in Jurij.
Alenki se dogaja, kljub temu da delfinov ne vidimo. Vidimo pa morske pse, milijon rib, želve, skate...
2. potop je malo slabši, predvsem zato, ker je bil 1. odličen, z razliko, da imam jaz že malo več “svobode” in povsem sledim ostalim. Popoldan iz plaže opazimo delfine.
V soboto takoj zjutraj naredimo 3. potop, ki je bil, kot se je izkazalo za naju najboljši. Jaz povsem samostojno, Alenka pa vzhičena nad lepotami.
Ni da ni! Manjkajo nam mante in seveda žal delfini.
Nedelja je bolj na izi. Jurij sicer skoraj sredi noči poskuša videti kladvenice, vendar jih v vodi ne dočaka. Malo plaže malo sprehoda, malo dežja in malo hrane.
Iz obale vidimo delfine (Alenka ne, ker je šla na kavo).
Lokalna hrana se izkaže za odlično. Alenka je vzljubila rezance in celo malo pikantne zadeve.
V ponedeljek smo spet v neoprenih. Gremo na “lov” na mante. Skoraj 1 uro jih čakamo na kakšnih 15m, vendar se ne prikažejo. Midva s tem pokuriva zadnji potop, Jurij naredi še enega.
V torek cel dan dežuje in prekladamo se levo desno. Že to, da stalno nekaj dežuje je muka, da pa cel dan in to na Maldivih je pa, hmm nepojmljivo.
Tudi sreda je deževna, kar načeloma ne bi smel biti problem, ker je to dan za menjavo otoka. Ampak z vso prtljago, zadeva postane malo bolj zanimiva. Ker se nam tokrat termin javnega “ferry-ja” poklopi, se peljemo z njim. Cena je 10x nižja od tiste s hitrim čolnom. Ladja izgleda bogo in tudi počasna je.
V 3h urah in pol opravi s potjo. Nas pa preseneti to, da pristane na drugem delu otoka Mali.
Z vsemi kufri in v dežju želimo vzeti taxi, ker pa noben avto ni dovolj velik moramo vzeti dva. Vožnja po prenatrpanem otoku je kar zanimiva. Povsem moderno mesto z ogromno prometa, večinoma so seveda mopedi, skuterji in motorji. Na drugi strani nas spet čaka hitri čoln in ponovi se vaja 1. vožnje. Tudi na otoku Hangnaameedhoo smo v 1 uri in 15 minut. Sredi luž nas pričakajo gostitelji penziona. Luštna terasa in solidne sobe, ki tokrat imajo okna.
Seveda zjutraj vsi pričakujemo, da bo sijalo sonce. Po celih dveh dneh dežja bi že moralo. Pa ni! Naveličani čakanja se še v dežju odpravimo na sprehod/spoznavanje otoka. Je mnogo manjši od prejšnjega. Bolj redko poseljen, deluje bolj revno, vendar ima mnogo več zelenja.
Dve mošeji, obe brez minareta. Zopet samo ena “bikini” plaža. Trgovina s hrano je bolj kot ne ena, spominkov se pa skoraj ne da kupiti. Tudi restavracij in sploh vse ponudbe je manj. Najbolj pa nas razžalosti, da sta oba potapljaška centra zaprta. Popoldan se malo pokaže sonce in seveda izkoristimo za plažo in šnorklanje.
Zvečer pade v vodo predviden sestanek s potapljaškim inštruktorjem, ker ga pač ni. Jurij je kar močno jezen, saj se je že preko neta veliko prej menil in tudi rezerviral na tem otoku zato, ker so mu zagotovili možnost potapljanja.
Petek zato v lepem vremenu v celoti namenimo plaži. Sonce žge in ker ni naravne sence se pogosto, bolj kot hladimo, namakamo.
Seveda “obdelamo hišni koralni greben”. Za pozno kosilo gremo v lokalno restavracijo in se okusno najemo. Zmaga chilli chicken! Ob 8h zvečer pa se je ponovno napovedal dive master. Sicer tokrat pride, vendar nam nabije nemogoče cene. Totalno smo pist off!
Kljub temu, da imamo gostitelja na sumu, da je vse skupaj zrežirano, se z njim dogovorimo za izlet, katerega nam ponuja. Po zajtrku se skupaj s 5 italijani, ki so tudi gosti v našem penzionu, napokami na barko, s kateri nas odpeljejo na greben bližnjega samotnega otoka.
Šnorkljamo ob njem in na hitro, za foto šuting, stopimo tudi nanj.
Naslednja postaja je še en tak otok, kamor pa vozijo tudi drugi. Na njem nam pripravijo odlično kosilo.
Sicer pa se v hudi pripeki poskušamo čim bolj zaščititi pred opeklinami.
Kar malo dolgčas nam je in komaj čakamo na prevoz nazaj. V lokalni restavraciji naročimo njihove pikantne prigrizke in ob tem modrujemo o vsem živem, večinoma povezano z njihovim načinom življenja in omejitvijo prostora, npr. kje pokopljejo mrtve, kje in kakšne imajo univerze, zakaj je vse umazano in kaj delajo s smetmi in še in še... Kaj češ, dolgčas nam je!
Nedelja in brez planov. Odločimo se kar za lokalno domačinsko plažo, kar pomeni tudi, da moramo biti oblečeni.
Preseneti nas zelo bogato življenje na grebenu. V plitvini vidimo kar 8 malih morskih psov skupaj. Vmes se zabavamo z opazovanjem indijske leteče lisice,
preganjanjem komarjov in razdiranjem pomembnih tem, kot so kanalizacija, v kakšni turistični fazi so, katera tkanina bolje ščiti... ja še kar nam je dolgčas!
Za večerjo nam pripravijo lokalne jedi, ki nas navdušijo.
Zvečer komaj čakamo, da je ura kolikor toliko primerna za spanje. Pred tem pa še naredimo sprehod in pofotkamo sončni zahod, oblake
in opazujemo kako lokalni ribiči predajajo ulov trgovski/zbirni ladji.
Za ponedeljek se ponovno dogovorimo na en izlet. Tokrat mi definiramo potek, no skoraj. Z ladico gremo na dva spote za šnorklanje.
Na prvem imamo srečo in vidimo želvo in morskega psa iz neposredne bližine. Poleg teh še nekaj moren, eno celo plavajočo in en kup raznoraznih rib in koral.
Žal o definih lahko Alenka samo sanja...
Drugi spot ni bil toliko posrečen, vseeno v vodi preživimo skoraj uro in pol. Ker so to smatrali kot poldnevni izlet, smo tuna sendviče pojedli med vožnjo nazaj na otok, kamor pripljujemo točno ob 13h - po njihovem planu. Toliko pač dobiš za 30$. Popoldan se nam ne da početi nič in v bistvu čakamo na pozno kosilo oz. zgodnjo večerjo. Spet v penzionu in spet želimo lokalno. Sicer dobro, vendar nismo tako navdušeni kot prejšnji dan. Večer zaključimo tako, kot večino prejšnjih, s telefoni v roki...
Zadnji dan na temu otoku spet začini dež. Takoj po zajtrku se ulije, vendar je kmalu ploha mimo. Gremo na bikini beach in se še zadnjič podamo v vodo in šnorkljano po delu kjer še nismo. Lepo, vendar večina že videno. Jaz sicer vidim hobotnico dimenzij, da mi je kar malo pognala strah v kosti. Komaj pričakamo večerjo, ki naj bi bila podobna tisti, ko smo bili vsi navdušeni.
Povratna pot se začne z zgodnjim zajtrkom, razlog je seveda v tem, da je edina razumna pot iz otoka z gliserjem, ki izpluje ob 7:20. Posledično smo v Maleju totalno prezgodaj. Kako ubiti 19 ur? Ker še dežuje gremo s “public ferrijem” do letališča, oddamo prtljago in se s taksijem vrnemo v mesto. Gužva, dež, ozko, trgovine...
Nič prijeten sprehod. Za mene je to na spisku neželenih dejavnosti zelo visoko. Še višje kot ležanje na plaži.
Midva z Alenko vmes malo počijeva na mestni plaži.
Ko se spet dobimo gremo na kosilo v samopostrežno restavracijo, kjer jedo domačini. Hrana je močno pikantna, vendar predvidevamo, prvinska. Ker imava midva z Alenko dovolj brezciljnega postopanja in ker se spet pripravlja na dež se vsedemo v taxi in odpeljemo do letališča. Do poleta je še 4 ure...
Kočno dočakamo boarding, ampak nas kmalu po tem, ko bi morali vzleteti, kapitan obvesti, da bomo imeli zamudo, kar nam sploh ne ustreza, ker smo v Dohi rezervirali hotel in želeli ujeti še kaj spanca. Po prihodu v Doho in vseh formalnostih se že kaže, da bo spanja bolj za vzorec. Ko nas sredi noči šofer Uberja odloži pred napačnim hotelom, se vse samo še poslabša. V postelji sva ob 2h z nastavljeno budilko ob 5.45.
Tokratni šofer se izkaže bolje in na letališču smo po planu. Ureditev formalnosti, kava in že čakamo na zadnji polet. Polet je dolg, ampak nekako mine ob gledanju filmov, hrani, dremanju. Sledi samo še vožnja do Maribora, vmes kosilo v odlični "all you can eat" restavraciji
in končno gas do doma.
Zaključne misli:
Komarji so velik “špilferderber”.
Preživljanje dopusta na domačinskih otokih (ne v resortih) je nekaj povsem drugega, kot si vsi predstavljamo pod tem, ko kdo reče Maldivi.
Na teh otokih ne vedo ali bi se turizma šli oz. ga sploh hočejo.
V splošnem so svinjarji - smeti so povsod.
Tak dopust je draga šola, da ugotoviš, kaj je dolgčas in da ti ležanje na plaži ni top.
Poceni dopust, pa naj stane kolikor hoče.
Je potapljanje, v z živežem bogatem morju, sploh smiselno, če kot šnorklar vidiš enako? (Alenka bo nad tem vprašanjem totalno razočarana)
Vreme v teh koncih je lahko deževno na dolgi rok in ne nevihta in potem sonce.
Hrana je dobra, vendar zelo ozkega spektra in posledično enolična.
Dopust brez alkohola?
Na asketiko sem pripravljen samo v določenih primerih - npr.: za doseganje ciljev.
Ste kdaj opazovali ljudi na letališčih? Koliko ste videli nasmejanih? Zakaj že potujemo?
Brez interneta, ni življenja!!! Vsaj za večino, jaz sem prebral 3 knjige.
Delfini nočejo plavati z Alenko!!!
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar