Hvar 26.04.2018 - 01.05.2018

Letos so počitnice kar nekam kratke, seveda tiste uradne. Iz tega sledi, da kam daleč ni za planirati. Ko se Alenki pokaže še delo za 2. maja se izbor še bolj zoži. Moj predlog Hvar je sprejet. Alenka je vedno rada na morju, meni se kolesari in menda se najde kakšna primerna pot tudi za mene, Brin bi bil pa najraje sam doma. Tokrat še ne.
Od doma krenemo po Brinovi glasbeni šoli, torej nekje po 19. uri. Moj plan, da bi prespali kar v trajektni luki v Drveniku se hitro pokaže za nerealno. V 1. zastoj pademo že na ljubljanski obvoznici, čel Vahto se vlečemo, v Metliki pa stojimo 2 križišča pred mejo. Jaz jo sicer potegnem po levi in v desno proti Črnomlju do Vinice. Tudi tam stojimo pred mejo. Ko na H AC stopim na gas vidim, da nima smisla. Prespimo tako pred stadionom v kraju Sv. Filip i Jakov.

Mirno in zelo primerno za jutranji sprehod Pike. Pot nadaljujemo kar po magistrali. Gužva in veliko del na cesti. Uf, kar težko prenašam vse to počasnost, gnečo, cigu-migu... V Drvenik pridemo ravno prav da ujamemo trajekt on 13:30. Kljub kar gneči vozijo samo 5 x na dan. Cena je pa verjetno zato tudi izborna :-(. V Sučuraju se nič ne ustavljamo in se kar usmerimo proti J obali. Malo iz mesteca že slišimo čudne zvoke izpod koles in ne more biti drugega kot zavorne ploščice. Butelj, nočem spreminjati osnovne ideje in kar zavijem proti Humcu. Etno vas je luštna, vendar v tem času povsem zapuščena.

Kar slaba makadamska pot se vije po pobočju in se strmo spusti v Zavalo. No tukaj pa teža AD pokaže zobe in kar nekaj dela imam da uspem z motorjem in min uporabo zavor pripeljati do morja.

Z raziskovanjem tako ni nič in zapeljemo direkt v kamp Lili v vasici Jagodna. Lastnici povem za težave in upam, da bo kaj uredila - poklicala koga...

Kamp je preprost, v senci borovcem, kakšnih 35 m nad morjem. Pogled imamo tak:

Popoldan jaz skočim na kolo in preverim ali je kakšna trasa primerna za Alenko usmerim se proti Zavali oz. na V. Najdem tudi nekaj za Brina, seveda klanci pa so... Malo se kopamo in uživamo povsem po poletno, samo zvečer se moramo še malo napraviti.

Po uživaški kavici in zajtrku, gremo res na kolo. Aja, ne čisto - od gazdarice ni bilo nič, zato jaz prekličem vse servise, do katerih tel. št pridem, sicer  z zelo slabim izkoristkom, vendar vsaj z obetom, da rešimo zadevo.

Kakšnega odobravanja trase nisem požel. Sta pa bila bolj zadovoljna z jestvinami z žara. Popoldan se malo razdelimo: eni plažat eni pa delat (:-) preverit traso za naslednji dan, če bo še kdo hotel na kolo).

Zapeljem se Z od kampa, vse do glavne ceste Starigrad-Hvar, nazaj grede si ogledam še špiljo, kjer je bil včasih samostan, kakšnih 400 m nad morjem.

Zvečer si privoščiva lokalni Prošek, ki pa naju razočara. 

V nedeljo sem seveda edini za kolo, zato si izberem malo bolj zahtevno traso. Vzpon po vinogradih in peš poti do najvišjega vrha Sv. Nikolaja in nazaj skozi vasice Svirče, Vrisnik, Pitve in spet čez znani prelaz v Zavalo.

Medtem je v kampu povsem poletno.

in tudi sam se po povratku vržem v vodo.

Bolj pomembno je, da je Brin prevzel vlogo pekača in prvič v življenju spekel meso na žaru. Dobro!

Proti večeru se odpravimo, saj želim biti v ponedeljek takoj zjutraj pred servisom. V Jelsi si privoščimo sladoled in prespimo pred propadlim srbskim mladinskim centrom.

Zjutraj smo ob 8 pred servisom in hitro dobi nove ploščice in jih tudi zamenja. Kar malo smo presenečeni nad hitrostjo in tako kar brez plana. Sprehodimo se po Starom gradu

si privoščimo kavico in gremo na lov za kakšno fino plažo, ki bo istočasno še izhodišče za kakšen krajši kolesarski izlet. Raziščemo celoten polotok Z od Rudina, vendar pametnega prostora za nas ni. Ma klinc, gremo pa v kamp Mlaska, ki je v neposredni bližini Sučuraja. Zadetek! Tudi zato, ker uradno še ni odprt in seveda zato zastonj :-)

Jaz si ne morem kaj, da ne bi šel malo na kolo. Najdem krasno pot do mesteca

Potem pa vsi skupaj uživamo na plaži.

Zjutraj preverim, če so že kaj "pojačali" število trajektov in ko ugotovim, da ne, se kar odpravimo lovit tistega ob 9:30. Komaj smo dovolj zgodni, da smo v vrsti 25, kar pomeni, da ravno še pridemo nanj. Naslednji je šele ob 12:30. Potem pa samo še vožnja kot vožnja. Tokrat brez gužve.
Kaj napisati za zaključek. 
Vreme je bilo že skoraj povsem poletno. Turizem je še zaspan, čeprav je ljudi kar veliko. Mi smo se imeli malo mešano, na to je vplival stres (tokrat mislim zaradi AD), pa težavno usklajevanje naših pričakovanj, mogoče preslabo (oz. nič) planiranje. Je pa Brin, kljub upiranju, povsem OK preživel teh 5 dni in naredil po moje milijon fotk.