8. februar je bil pred leti čas, ko sva z Alenko proste dneve užila sama, brez otrok in živali. Nekaj let nama to nekako ni uspelo. Letos pa je Alenka to spet malo “poforsirala”. Jaz nisem imel nič proti, samo ker smučanje za Alenko ni več in, fan toplic tako ali tako ni noben, kar potem vodi v to, da ni ideje kam bi pozimi sploh šla.
Ker je bilo ravno obdobje sneženja je bila odločitev še težja. Jaz predlagam Planico, pa Rateče in njihovo okolico.
In res se v sredo proti večeru odpeljeva v parkirava v Planici z pogledom na velikanko. Večerni sprehod, četudi brez psa, že tako da se malo spoznava z okolico.
Zjutraj se prav počasi pripraviva k zajtrku in na sprehod do koče v Tamarju.
Čeprav ni najlepše vreme je ljudi kar dosti. Njihova količina se pokaže šele kasneje, ko se midva že vračava. O lepotah ni treba izgubljati besed.
Po povratku mene drži, da bi malo potreniral s turnimi smučkami,
zato se še 1x vrnem do koče in še malo podaljšam proti Jalovcu, dokler je špura in tudi ne postane prenevarno za plazove.
Vrnem se ravno, ko Alenka postavi na mizo kosilo. Malo počitka in že sva v gojzarjih in na poti do Kranjske gore. Tam se dogaja, tako kot se od turističnega kraja v polni sezoni pričakuje. Hudo dobro. Ljudje na ulice, lokali polni, ulični šmorn...
Midva si privoščiva vsak polovico pizze in temno pivo in gas nazaj v temno noč. Me je bilo kar strah, da sva ta dan porabila ves purfel za cel dopust, saj je sva ta dan prehodila kar 25 km.
Ponoči je rahlo snežilo in tudi jutro je postreglo z rahlimi padavinami in meglo, zato se iz postelje spravljava še bolj počasi. Sprehodiva se do letalnice. Meni ne da miru in na polno gazim do mize.
Pojeva kosilo, se pogovarjava, se prestaviva v Rateče, prehodiva vas v iskanju trgovine, še in že malo filozofirava, na kratko dobiva družbo Gorana in Mojce, se prestaviva do Višarij, se ponovno sprehodiva in mnogo manj aktiven dan zaključiva ob kozarcu vina.
Za soboto sva imela v planu malo smučanja, ki pa naju je minila, ker se megla na vrhu kar noče in noče razpoditi.
Namesto alpskih smuč jaz nataknem turne in se usmerim proti vrhu Višarij.
Božja pot se ponovno izkaže za tako, saj nas je toliko, kot bi res šli na romanje.
Za celo pot porabim ravno toliko da se ob povratku na mizi že bohoti kosilo. Popoldan se sprehodiva po bližnji vasi Žabnica. Nekako se odločiva, da se vrneva do Rateč, kjer se pridruživa celi četici forumašev s katerim se druživa do večera.
Zjutraj se prav počasi po meglenem jutru odpraviva proti Tromeji. Ko se začne jasniti sva že povsem pri vrhu Peči.
Žal pot ni shojena do doma in zato se vrneva po isti poti do kamperja. Malo se še nastavimo sončku in se počasi odpraviva proti domu. Spotoma si zaželiva kosila in imava kar nekaj težav - ni prostora za AD in ali vse polno, ali celo zaprta kuhinja. Zelo solidno hrano dobiva v Radovljici v Grajski gostilnici.
“Najin” 8. februar sva lepo preživela v naši bližnji okolici in kljub temu, da nisva imela največje sreče z vremenom, bi lahko rekla, da je bil to odličen dopust.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar