Mokrine 04.08.2017 - 06.08.2017

Odločitev, da ta vikend nekam gremo in to vsi skupaj je bila sprejeta že med tednom. Želja Patricije - na morje, Brin - kopanje kjerkoli, Alenka  - enako kot Brin, jaz poskušam biti nevtralen. Gleda na vročino, najbolj turistično obremenjen vikend, črtamo iz seznama 1. izbiro Patricije in sploh razlog, da gre z nami, morje. Ko poslušam poročila in gledam na splet ugotovim, da so vsi kampi ob rekah in jezerih v Sloveniji polni. Predlagam avstrijska jezera (kot da bo tam kaj bolje) in Brin odloči Waissensee, kjer smo bili pred 5. leti  in smo se imeli res fino.
Pot izven AC, kljub temu da je pokrajina zelo lepa, se kar vleče in na pol poti me presenetijo še lučke za ABS, ASR in ročno zavoro. Kontrola delovanja sistemov je sicer pozitivna, vendar kaj hudiča!!! Ker vse deluje, se odločim, da pač nadaljujemo. Kljub temu, da so ob jezeru trije kampi se odločimo za tistega v katerem smo bili. Pa tudi zato, ker je največji in imamo upanje, da bo kaj prostora. Ko parkiramo pred recepcijo in se sprehodimo po njem v iskanju primerne lokacije, pa doživimo šok. Žal sem pozabil slikati, ampak, kjer smo pred 5 leti lahko na svoji parceli postavili mrežo za badminton, sedaj ni prostora niti za klin. Avstrijci so pokosili še izdaten del travnika in ljudje kampirajo 1km stran od jezera. In za to naj bi družina plačala 50€ na noč. Vis se strinjamo, da to pač ni vredno. Kam pa sedaj? Predlagam, da gremo prespat na parkirišče pri gondoli v Morkinah in ko se pripeljemo do tja, podaljšamo kar na vrh prelaza, saj bo tam bolj hladno. Na vrhu vidim tri italijanske kamperje parkirane na "njihovi" strani tik ob jezercu. Pridružimo se jim in v trenutku imamo zunaj stole in pijačo.

Še hip kasneje ženski del posadke že zebe. Ponoči nas še malo zalije in zjutraj je več kot prijetno hladno.
Na jutranjem sprehodi s Piko vidim en kup trailov za MTB

in ko še Brin kasneje pokaže zanimanje za to, sem kar vesel nad tem, kako se je izšlo. Po zajtrku midva res zajahava kolesi. Dekleta pa gredo na lahki sprehod do akumulacijskega jezera. Tam se potem tudi vsi dobimo.

Poleg narava nas zaposlijo še svizci in foto lov na njih.

Popoldan z Brinom poskusiva še 1x z bicikli, ampak so noge že malo utrujene, zato se raje vsi skupaj povzpnemo do koče na drugi strani na nagradno pijačo in sladoled.

V zraku še vedno visi, da bi bilo fino najti prostor, kjer bi se lahko kopali. Kljub temu,da brskava po spominu in internetu, ne najdeva nobene koristne ideje. Nekako se pač prepustimo in ostanemo.
Tudi to naslednje jutro malo raziskujem in po predlogu Brina, kam bi zavila ta dan, najdem lepo kočo in še lepši trail. Ponovimo vajo od včeraj. Midva s kolesi, dekleta pa peš.

Naju trail pripelje ker nekaj km nižje na glavno cesto, ki pripelje iz Pontebba, zato Brin kaj več, kot da še pogledava kako je z letnim sankanjem, ne zmore.  Vsekakor me preseneti s talentom za spust in sploh s koordinacijo na kolesu. Sta pa zato dekleti pohodniško razpoloženi in za šalo skočita še 1 x do akumulacijskega jezera in celo na stojnice, ki jih postavijo Indijci. Vsi skupaj pa hitro zakorakamo še na pizzo in to, halooo, na avstrijsko stran.

Po povratku se začne oblačiti in prav nič toplo ni več, zato se kar odpravimo proti domu.

Imeli smo se prav fino in še Patricija je omenila, da bo pa mogoče še kdaj šla z nami. To je pa tudi že najvišja stopnja pohvale, ki jo lahko dobiš od odraščajočega otroka :-)