Obertauren 23.12.2016 - 25.12.2016

Saj skoraj ne morem verjeti, da je že skoraj 2 meseca od zadnjega zapisa, kar seveda pomeni, da je ves ta čas AD stal. To se je pokazalo takoj, ko je padla odločitev, da greva z Brinom smučat (Alenka je zbolela). Ker nisem eden tistih, ki bi vedno vse imel v boxu, pač pa vsebino prilagajam, glede na letni čas in tudi dejavnost, me je čakalo kar nekaj premetavanja. Da ne govorim, da ob zadnji uporabi nisem spihal vodne inštalacije, kar je vodilo v dejstvo, da je bila bila pipa v kopalnici zmrznjena, delala pa ni niti črpalka. Pa saj vode dva deca ne rabita, kaj bi kompliciral...Greva! Smer Obertauren, predvsem zato, ker sem na slikah na FBju videl, da ima vsaj nekaj naravnega snega. Sicer bolj za kuliso, pa vendar.
Malo pred Jesenicami, se spomnim, da sem pozabil dokumente, ki so del vsebine neseser kovčka, ki pa ga midva ne rabiva. Ali obrniti ali poskusiti srečo. Kdaj jo pa tudi moram imeti, si mislim in gremo skozi tunel. Na A strani pa policistka stoji na mojem voznem pasu in v glavi sem že ponavljal, kaj ji bom naložil. Zadnji trenutek pa se prestopi in mi pomaha, naj peljem naprej. Do cilja prideva brez posebnosti. Preseneti me samo to, da na običajno zelo obljudenem mestu, ni žive duše. Tudi parkirišče je povsem prazno.

Jutro se začne z ugotovitvijo, da čište šajbe ne bo, da so v boxu posledice, ko so se črpalka in pipe odtajale (beri mala poplava), da okovje na Brinovih smučkah ne drži večjih pancerjev (doma sem seveda nastavil, vendar..). Na srečo imamo rešitev za vse, vreme kot vreme, box pobrišem, s sabo pa imam tudi druge daljše smučke (enake dolžine, kot moje - 162cm). Na blagajni naju opozorijo, da bodo naprave delale samo do 15h, midva v posmeh temu, jih kupiva do 13h.

Pred prvim zavojem imam kar malo srahu, saj ne vem, kako bo šlo Brinu z drugimi smučkami, 22 cm daljšimi kot stare, da o večji teži in trdoti ne govorim. Stajhje povsem odveč. Mulo se odpelje, kot ta velik. V treh urah, praktično brez postanka, narediva kar nekaj voženj, v bistvu sva predelala skoraj vse odprte proge in naprave. Za 1. ima Brin dovolj. Po kosilu, popoldančku, branju, se sprehodiva do mesta. Hm, prazno.

Božični večer očitno ni namenjem pohajanju po smučiščih. Tudi midva malo improvizirava in si narediva večerjo.

Ko odigrava nekaj partij enke, potopiva nekaj ladic, se zvrneva v posteljo. Že ponoči se pojavi veter in občasno slišim na strehi snežinke. Res je jutro belo in za naju neprimerno za smučanje.

Brin je že cel čas pogrešal  domače okolje in vse okoli Božiča, seveda tudi darila, zato se kar na hitro odločiva, da greva domov. Z novimi gumami brez težav prideva do prelaza in če se nama po poti ne bi pokvaril avtoradio (DVD je ostal in še ostaja v njem), bi pot minila bp.
Kako se že reče, piko sva odrla!