Zimske počitnice 12.02.2016 - 19.02.2016

Za vse aktivnosti zunaj je lepo vreme eden izmed osnovnih pogojev. In kaj narediš, če si rezerviraš dopust, se odločiš, da gremo smučat in ko pogledaš napoved ugotoviš, da je za en k...c? Najprej malo filozofiraš, da mogoče bi šel pa vseeno kakšen dan v službo in če se vreme izboljša, bi pa potem šli..., potem pa le ugotoviš, da to nima smisla in spakiraš in greš.

Heiligenblut

Že doma malo naletava sneg in tudi po poti nas spremlja praktično celo pot. Ker se ne oprijema cestišča, me navidezno ne skrbi, čeprav črviček že malo vrta... Ko se pripeljemo nekaj km pred vasjo se že začne, cesta je bela, vendar ker imamo še dosti hitrosti gre, do nam že dobro znanega 1.ovinka direktno v centru. Tam se cesta namreč postavi malo bolj pokonci in kolesa se začnejo vrteti v prazno. Ker je v vasi na P za avtobuse prepovedano parkiranje za ADje, ker je od tam kar nekaj pešačenja do gondole, ker... trmarim in poskusim nemogoče - spraviti 4t kravo z očitno slabimi zimskimi gumami do P ob mitnici. Po slabem km odneham (seveda po tem, ko mi Alenka pove mnogo sočnih) in komaj obrnem, drsim namreč takoj ko stisnem zavoro. Tako prespimo na tistem prepovedanem P (ravno ko ugasnem motor, se mimo pripeljeta policaja, ki nas pogledata in se mirno odpeljeta naprej).

Zjutraj Brin ne more spati in se odloči, da bo on peljal Piko na sprehod. To povzroči, če drugega ne, da smo vsi prej na nogah, posledično pa, kljub pešačenju, 10 min prezgoden prihod na gondolo. Nekaj voženj naredimo skupaj, potem se pa spet ločimo. Z Brinom se poskusiva v vožnji izven urejenih prog in imava, zaradi slabe svetlobe, kar nekaj težav.

Vreme je vse lepše, samo Glossglockner se noče pokazati.

Zahtevno smučanje utrudi tudi najboljše

in zato smo vsi ob 1h že v avtodomu. Po kosilu se nikomer ne da nazaj na sneg, malo tudi zato, ker je zoprno v pancarjih hoditi po mestu. Zato popoldan počivamo in se dogovarajmo kam in kako naprej.

​Heiligenblut 2.dan

Odločimo se, da ostanemo še en dan in zato sledi samo premik na P ob mitnici. Večer mine ob družabnih igrah in seveda obveznem "pasjem" sprehodu.

Jutro preseneti z jasnino in za trenutek se pokaže celo vrh.

Do 9h, ko smo smo na smučišču, se že začne slabšati. Zopet se ločimo in vsak po svoje se zapodimo po smučišču. Žal je svetloba nemogoča, težko bi rekel da je difuzna, vendar terena ne vidiš nič. 

V takem se postopoma vsi vračamo v AD. Ko začne vse bolj snežiti odneham tudi jaz. Pojemo kosilo in Alenka me začne priganjati, češ nevarno je in ne bomo mogli dol. Netipično za mene ji brezbrižno odgovarjam, da dol ni problema. Ko pospravimo, vseeno gremo, na cesti se že močno nabira sneg. Po parih metrih probam, kako deluje ABS in v šoku ugotovim, da je to še zelo star sistem senzorjev, ki deluje, kaj pa vem, na 1/4 obrata. Fuck!!! To pri 4t pomeni, da si brez in res mi ga odnaša takoj, ko stisnem zavoro, vse moram narediti s 1. in ko je hitrost prevelika se lahko zanašam samo na občutek in zakone fizike. 1 x smo povsem v škarpi in samo dejstvu, da mi ostali vozniki namenijo celo cesto se lahko zahvalim, da se uspem rešiti brez praske. Tudi v nadaljevanju je na cesti zglajen sneg in če bi kdaj imeli tako cesto v SLO, bi bili cestni delavci križani. Tukaj pa nikome ništa. Ker smo namenjeni v Lienz je to po navigaciji 43 km, seveda čez prelaz Iselsberg. Seveda je na cesti sneg in po nekaj km matranja me Alenka "ustavi" in moram 14 km pred ciljem obrniti. Tako naredimo ekstra 90 km, vendar na cilj prispemo brez poškodb, razen psihičnih.

Lienz

Megla, nekaj cm novega snega ne obeta nič dobrega, vendar ko se na jutranjem sprehodu vzpnem za nekaj višincev opazim nekaj modrine. In res smuka je zelo solidna. 

Žal je to smučišče malo in vse proge v nekaj urah predelaš tolikokrat, da postane dolgočasno. Vsaj nam. Po kosilu je na vrsti šoping hrane in ker je Brin pozabil nekaj cun še to v lokalnem Kiku. Naslednji cilj je Kals, kamor prispemo v poznem popoldnevu. Ravno dovolj zgodaj, da naredimo dolg sprehod. Seveda Alenka, Pika in jaz.

Nekaj enk in remijev nas uspavajo in spravijo v postelje.

Kals 1.dan

Zjutraj se zbudimo v megleno jutro poprašeno z nekaj cm snega. Ker pa se občasno vidi nekaj modrine jutranji protokol teče nemoteno in smo na gondoli celo 10 minut prezgodaj. Na vrhu nas pozdravi prekrasen dan z noro lepo kuliso. 

Zopet se zapodimo po parih, vsak po svoje. 

Vmes se celo srečamo na povezovalnem avtobusu, ki pelje v Matrei.

Žal se vreme zopet začne kisati in začne snežiti. Ostali odnehajo, jaz še malo potegnem. Preveč ne smem, ker se moramo prestaviti preko hriba v kamp, ker moramo narediti oskrbo ADja in tudi temeljitega osebnega čiščenja. To je naš prvi dan v zimskem kampu sploh v celi naši zgodovini. Kar malo gledamo, kako urejeno imajo kopalnico, pa sušilnico, pa... Seveda cena ne laže ( cca 40€ na noč za družino s psom).

Kals 2.dan

Zjutraj moramo pohiteti saj moramo zgodaj ven iz kampa, da nam ne računajo še extra dneva (sicer do 11h). Tak je bil plan. Ko se zjutraj zbudimo in jaz peljem Piko na sprehod, vem da s premikom ne bo nič. Zapadlo je kar nekaj novega snega in nikjer ni nič spluženega. 

Pravzaprav je, po avstrijsko. Zato se jaz zapodim na celca in nekaj voženj mi uspe, tako v nebeških razsežnostih. 

Alenka izdatno sprehodi Piko, 

otroka pa internet. Po kosilu čakamo gazdarico kampa, da plačamo in vseeno poskusimo preboj kam naprej. Alenka si pri sosedih celo sposodi verige, čeprav sploh noče na cesto v takih razmerah. Sneženje je ponovno pojačalo in če ne bomo kmalu krenili, bomo obsojeni na še en dan Kalsa. Malo po 14.uri gazdarica pride in jaz predlagam takojšnji odhod. Že 1.poskus zaleta v klanec se izjalovi, saj nasproti pripelje avto. Tudi 2. ne rodi sadov, saj je avto pretežak in očitno gume preslabe. Montirati je potrebno verige in brez vaje to vzame nekaj časa, da ne govorim o tem kako sem bil moker in umazan. Že od drugega poskusa naprej Alenka raje pot nadaljuje peš, tudi ko na vrhu klanca snemam verige. Jaz moram sedaj vrniti le te lastnikom in trčečim korakom to tudi naredim. Nazaj pridem totalno prešvican in dehidriran, saj na sebi nimam tekaške opreme, pač pa zimsko. Spust ni problematičen in ko pridemo do črnega asfalta nas pričaka tudi Alenka. Do Silliana je cesta kopna. Ponovne težave pa se začnejo na tamkajšnjem parkirišču, saj še ni v celoti spluženo, sploh pa ne tam, kjer običajno parkiramo. Zopet telovadimo in ko nas nadere še hotelski hišnik, gre vse samo še navzdol. Moje napačne odločitve sledijo eno za drugo, od tega da skidam P za cel AD, do tega da se tam vkopljem, da se parkiram v napačno smer, da... Jebat ga, tak dan!

Sillian

Jutranje sonce razblini vso slabo voljo in tokrat res pohitimo in ker naprave začno delati ob 8:30 smo takrat že na gondoli. Kičasto lepo in res prva in prava zimska idila.

Tudi prvih nekaj voženj je res fantastičnih.

Kasneje se naredijo kupi in sonce zakrijejo oblaki, tako da se odločimo za kosilo v ADju.

Popoldan se zopet zjasni in na sprehodu v dolini je tako toplo, da se na hitro odločimo, da gremo vsi peš s Piko na gondolo

in na pijačo. Žal se izkaže, da na višini ni tako toplo in ker se sonce spet nekaj skriva se raje vrnemo v dolino, kjer užijemo še nekaj sonca.

Sledi premik v Innerkrems, kjer so na dopustu Marjeta z družino. Ob prihodu sledi delitev tedenskih prigod in ob tem seveda popijemo kozarec, dva...
Innerkrems

Zopet se je vremenska napoved uresničila in iz neba naletava sneg, tudi vidljivost ni najboljša. Ker pa ni nobene gneče se vseeno da kar lepo smučati.

Ko gremo preverit še terene na drugi strani nas na počasni dvosedi tako prezebe, da se raje skrijemo v kočo. Čas hitro mine in ker Košakom karte veljajo samo do 12:15 takrat zaključimo tudi mi. Po kavici in našem kosilu je čas, da tudi mi krenemo domov.
Sedem smučarskih dni z avtodomom v kosu je naš rekord. Doživeli smo veliko, tako dobrih kot tudi manj dobrih stvari. Vsekakor sem prepričan, da takih počitnic ni preživelo veliko vrstnikov, ne otroških kot tudi "ta starih".