Avstrijska Koroška jezera

V petek 22.06.2012 sem nastopil letošnji letni dopust. Do sedaj sem vsako leto norel domov in čez nekaj ur smo že hiteli proti izbrani destinaciji. Letos je bilo povsem drugače, nič hitenja, nič določenih ciljev, nič...

V soboto smo še piknikirali, v nedeljo študirali vreme, v ponedeljek nihali in v torek smo se celo odpeljali.Odločila sva se za Koroško in tamkajšna jezera, ki je bila nekako najbolj prijazna do Lune in nenavsezadnje do najinih denarnic.

Torek 26.06.

Ustavimo se pri Baškem jezeru (Faaker see) in nevajena izbire kampa se najprej usmeriva v Arneizt kamp. Kamp je velik, parcele raznorazne, tudi s priključkom za TV, lepo urejeno, vendar drago in preveliko. Naslednji je Anderwal, ki je že manjši, vendar nas prepriča šele Gruber. Ceno nam še malo prilagodijo (27,50€) in že smo nameščeni.

Ker res zelo malo hodimo po kampih, jaz npr. nisem vedel, da v Avstriji nimajo možnosti odlivanja sive vode, tako smo prisiljeni kar v največji meri koristiti njihove sanitarije. Če drugega ne, se vsaj otroka malo navadita pravega kampiranja. Seveda nimamo niti pravih veder.

Za pravo domače vzdušje poskrbijo še domače živali. (skakač)

Sicer je kamp zgledno čist, košev za smeti je dovolj in zaposleni se res trudijo.

Voda v jezeru je solidno topla in čista. Obala je peščena in tako ni meni motečega mulja. 

Proti večeru naredimo prvo kolesarsko turo okoli jezera.

Dolga je cca. 12 km in vsebuje tudi kakšno singelco.

Sreda 27.06.

Že včeraj sem občudoval število kolesarskih, peš in tekaških poti, zato sem vstal res zgodaj in se usmeril proti Jepza sattelu. Ker nisem bil pozoren na nemška imena, sem spregledal, da je to v bistvu sedlo pod Kepo in tako sem prikolesaril na slovensko mejo v višini 1587m.

Razgledi so krasni, mir zagotovljen, sem pa naredil malo čez 1000 višincev.

Ostali so se medtem spoznavali z ostalimi domačimi živalmi in seveda uživali v kopanju.

 

Popoldan smo naredili še eno krajšo družinsko kolesarsko turo (cca 16km) po okoliških gozdovih, tako da se še ostali malo razgibajo, jaz pa preženem utrujene noge.

Četrtek 28.06.
Alenka mi je malo zavidala mirno jutranjo kolesarjenje in ker ne mara kolesarskega hribolazenja, narediva kompromis :-) Štartala sva malo kasneje in se usmeriva proti Dravi. Res lepo urejeno, s krasno možnostjo izbire dolžine.

Ko imaš dovolj, greš pod avtocesto in po drugi strani nazaj.

Na enem izmed hujših klancev so poskrbeli za osvežitev.

Otroka se med tem dobro naspita in že gremo lahko na plažo. Tokrat se nabere kar nekaj ljudi in očitno se res bliža top sezona.

Že prejšnje dni sva opazila, da je v centralnem delu postavljen ogromen šotor in platno za prikaz nogometnih tekem. Danes igrajo Nemci z Italjani. Greva pogledat. Noro veliko ljudi, verjetno lahko govorimo o tisočici, skoraj vsi so nemško govoreči in za mene res presenetljivo navijajo za Italijane.

Petek, 29.06.
Trije dnevi so naš maksimum na enem prostoru, zato je čas za odhod. Ravno tako imajo pravilo odhoda do 12h. Ravno dovolj časa, da se še 1 x namočimo.

Naslednje jezero je Preseško jezero (Pressegger see) predvsem zaradi zabaviščnega parka.

Žal je cena zelo zasoljena (19€) in ni popusta niti za pozen prihod (po 14.uri). Je pa v sklopu parka tudi ene vrste PZA, vendar je cena astronomska, ker moraš poleg vsega plačati še vstopnino za park (skupaj 25€ na osebo). Mi se odločimo samo za kopališče, ki je zelo obiskano, polno mladih, nama užitka ne nudi (nizka voda, mulj, gneča),

 zato pa se otroka zelo zabavata. 

Za spanje se odpeljemo do P pod gondolo Millenium v Mokrine. Blažen mir...

Sobota, 30.06.

Od tukaj je naslednja destinacija logična - Belo jezero (Weissensee). Malo raziščemo možnosti kampiranja. Kamp v mestu Techendorf je od jezera ločeno s cesto, zato se vrnemo v Praditz v kamp Muller, ki se izkaže z zelo lepo lego in prostorom. Dejansko smo sobivali z zajci, srnami,...

Takoj smo seveda skočili v vodo. Obala je poraščena z ločjem, iz česar seveda sledi, da je prisoten tudi mulj. Je pa na kopališču na sreči pomol in gumiran vstop v vodo.

Zvečer raziščemo še kolesarske opcije, ki so bolj usmerjene v resno kolesarjenje. 

Ko se odločam po kateri progi bi šel, mi Alenka kar določi eno, kot krajšo. Saj bila, je pa imela zopet kar nekaj višincev... Za družinsko varianto izberemo tako ob jezeru.

 Nagrada seveda sledi.

 Smo pa imeli prostor celo za pravo igrišče...

Nedelja, 01.07.

Zjutraj poskušamo priti na drugo stran jezera do mesta Ortsee. Nekaj časa je pot krasna.

Okolica idilična.

 

Žal po se spremeni v tekaško pot in z otroci tam ne gre, saj je Alenka s trek kolesom prisiljena kmalu odnehati, zaradi varnosti (tehnično zahtevna pot s koreninami, stopnicami,...)  pa kmalu za njo obrnemo tudi mi. Se pa po povratku potolažimo s hrano.

Meni je bilo jutranje kolesarjenje premalo in nekako mi ni dalo miru, da ne bi prišel do zastavljenega cilja. Tokrat sem se lotil zadeve po kolesarski poti. Skoraj 500 višincev v eno smer, potem se je bilo potrebno še vrniti in to za en kraj z nikakvim kampom. Sta pa bili zato utrujenost in zadovoljstvo večja.

Ponedeljek, 02.07.

Dan začnemo s kolesarjenjem. Tokrat gremo po J strani in pot je prekrasna.

Glede na to, da gremo danes naprej, smo na koncu že malo pozni, saj moramo kamp zapustiti do 13h. Preseneti me cena, saj sem jaz izračunal višjo, plačali smo 25,50€ za 1 noč pred sezono in 29,50€ za eno noč v sezoni.

Obrnemo se proti SV-Milljskem jezeru (Millstatter See). Le to se izkaže za zelo turistično in nikakor ne uspemo najti prostora za brezplačno kopanje. Na koncu se parkiramo v Dobriachu in po privatni vojni se z Brinom odpraviva do vode sama. Najdeva edino brezplačno mesto, kjer se je možno kopati, in sicer na izlivu reke v jezero. Reka je mrzla, jezero toplo, obala peščena, skratka obetajoče.

Nama je bilo zelo zanimivo, še kamenčki vsebujejo veliko lesketajočih snovi, vendar se pripravlja na nevihto, zato odrinemo naprej.

Že pozimi smo večkrat rekli, da moramo na Turracher hohe kdaj tudi poleti in tako smo izkoristili to priliko.

Žal nam je začelo nagajati vreme, vendar sva z Alenko uspela narediti lep sprehod, ki je dal smučišču novo dimenzijo.

Torek,03.07.

Zjutraj jaz naredim hiter skok do panoramske koče in ko se najemo, kljub ne najboljšemu vremenu, oz. ravno zato, se z gondolo zapeljemo na zelo želene letne sanke.

Poleg sank pa ponujajo zelo zanimiv otroški park z ogromno domiselnimi igrali,

seveda sanke zmagajo, Brin prvič sam.

Kako lepa flora je v teh hribih, ni potrebno izgubljati besed.

Za kopanje v jezeru nam zmanjka lepega vremena. Odpravimo se proti domu. Spotoma pogledamo še Brensko jezero (Bren See), ki ni primerno za kampiranje in Cobrško jezero (Afritzer See), ki pa je imelo 100% zaseden kamp.

Kaj napisati za zaključek? Avstrijci se znajo iti turizem, vse je urejeno, dodelano, po zmernih cenah. Večinoma smo vsi uživali, še najmanj Patricija, ki že kronično pogreša družbo in internet. Še posebno meni, je tak aktiven dopust pisan na kožo. In še dejstvo, da je bila kopalna brisača po 1 tednu še vedno mehka, je tudi pomembno :-)