Kraški rob, Vremščica 30.03.2012 - 01.4.2012

Če smo en vikend doma, moramo naslednjega nekam iti, pa četudi ni vremenska napoved najboljša. Z Alenko že nekaj čas ogledujeva kolesarske poti na kraškem robu in tako se odločimo, da gremo v to smer. Parkiramo pred tablo za krajinski park in kolesarsko progo po nekdanji železniški progi Hrpelje - Kozina - Trst.

 Zjutraj Trst zgleda zelo daleč.

Vendar, ker gre samo navzdol in je zelo zanimivo,

smo kot bi mignil v centru. No, zadnjih nekaj km je kar stresnih, ker vozimo po cesti. Kakšen je pa promet po italijaskih mestih se pa ve. Na trgu si privoščimo sladoled

in tik pred začetkom vzpona še malico.

 Gor gre Brinu zelo počasi, zato naju Alenka in Patricija stalno čakata.

 

Ko se z Alenko zamenjava in grem jaz s Patricijo naprej, morata narediti še kratek piknik.

Patricija je tokrat zelo suverena in kar nekaj km odpelje v mojem tempu. Kakorkoli, vsi prikolesarimo nazaj do AD in pogled na števec razkrije spodobnih 44 km. Res da je bil to skoraj celodnevni izlet, vendar vsi smo mnenja, da je to lepa pot, ampak Brin še sedaj, ko to pišem, govori, da je zelo dolga.

Pojemo kosilo,se spočijemo sprehodimo Luno, pospravimo in ugotavljamo kam gremo naprej. Moje mnenje je, da jutri nihče zaradi boleče riti, ne bo hotel ali mogel kolesariti. Tako se odločimo, da poskusimo s pohodom na Vremščico. Spotom se ustavimo v Divači v pizzeriji Etna na res dobrih pizzah.
Zapeljemo se proti veterinarki fakulteti in parkiramo na idiličnem mestu.

Zabavamo se še v nočnem metanju frizbija in utrujeni kmalu zaspimo.

Žal pa govorimo o vetrovnem področju in res nas ponoči prebudi, za naše pojmovanje, orkanski veter. Jutranji sprehod z Luno je tako kar adrenalinski in niti za razmišljati ni, da bi ostali gor. Spustimo se v dolino, pozajtrkujemo in se odločimo, da gremo domov. Po poti se čudimo snegu na vrhu gričkov in celo Šmarna gora je bela. 

En lep dan smo pa vseeno uspeli užiti in ni hudič, da Vremščico v 3. poskusu osvojimo...