Prišel je kulturni praznik in z njim najino tradicionalno "samsko" smučanje. Do sedaj sva hodila v Dolomite, letos pa naju več dejavnikov usmeri v Avstrijo. Napovedi sicer niso najboljše, vendar pogumni imajo menda srečo...
V torek zvečer urediva še vse taxi storitve za otroke in ob 20h sva nared za odhod. Smer Gerlos. Pot je zanimiva še posebej zato, ker se tam še nisva vozila in ker je na cesti še nekaj snega. Na Gerlos prelazu nikakor ne uspeva plačati cestnine, ceniki jasni in vidni, samo nikjer nikogar za plačat. Za Gorenca sicer ni težko odpeljat naprej brez plačila :-). Malo čez polnoč parkirava tik ob gondoli.
Zjutraj je sicer hladno (-12 C), vendar ni panike in nič od napovedi polarnega mraza, še posebej, ker sije sonce.
Pričakajo naju lepi tereni in
užitek se lahko prične...
Presmučava vse v Gerlosu in Zell am Ziller in ko se lotiva Konigsleitna nama poidejo moči. Najbolj nama je všeč ravno slednji, tudi Gerlos ne zaostaja dosti, medtem ko naju Zell nekako ni prepričal, mogoče tudi zato, ker je bila tam gneča največja. Uspela sva presmučati 60 km.
Kljub utrujenosti nama ostane dovolj moči, da se sprehodiva po mestu, ki je nabito polno in tipično avstrijsko.
Zvečer se prestaviva na parkirišče, ki je izhodišče za Hochfugen. Cesta do tja je kar ozka in ponoči kar grozljiva v svoji odmaknjenosti. Zopet sva parkirana tik pod gondolo.
Mraz se je začel stopnjevati in zjutraj je že -16 C. Tudi vreme ni najboljše. Sončna obdobja so kratka
in ko sonca ni, je vidljivost zelo slaba. Vseeno presmučava praktično vse, sploh področje Hochzillertal naju navduši s svojimi širokimi progami in karvava lahko do ušes. Vseeno naju difuza spravi v kemper.
Ob odhodu je ponovno zelo mraz in akumulator ob vžigu počepne, motor sicer v zadnji tisočinki vžge, vendar poleg zmrzovanja vode, bom moral sedaj misliti še na to...
Usmeriva se proti Kitzbuhlu. Sprehodiva se po njem, vendar ulice so prazne, poleg tega je prevelik in na naju ne pusti silnega vtisa.
Za spanje si zato raje izbereva Kirchberg, oz. malo odmaknjeno parkirišče.
Zjutraj je mraz, malo sneži, malo se kaže sonce, skratka malo mešano, zato se odločiva, da danes ne bova smučala. Povsem na pamet se odpeljeva naprej in ob poti opaziva smerokaz za pešpot. Parkirava malo naprej in izkaže se, da sva na Pass Thurn, ki je še vedno v sklopu Kitzbuhla. Narediva konkretno peš turo s 400 m višinske rezlike in dolžine 10 km.
Alenka je v koči prišla tudi do zaslužene nagrade v obliki germknedla.
Po takem pohodu in dveh dnevih izdatnega smučanje se prileže še razvajanje v savnah, zato se zapeljeva do Kapruna in Tauern spa-ja. Cena je kar zasoljena, še posebno, ker moraš kupiti karto za bazene, ki jih večina sploh ne koristi. Drugače je kompleks velik, ob najinem obisku je tudi gneča (zelo veliko je starejših lokalnih moških) in nič posebnega. Za nobeno ponudbo ne morem reči, da je presežek, celo nasprotno, seveda pa veliko naredi neintimen ambient in nekultura prisotnih. No, vseeno to preseževa in uživava.
Zvečer se odpeljeva skozi Saalbach do Hinterglemma do zadnjega parkirišča.
Zjutraj pa hud mraz, nama kaže -21 C, v resnici je še kakšno stopinjo manj. Zmrzne nama še pitna voda in edino odtok v kuhinji je še v funkciji. Da ne govorim o strahu, da avto ne bo vžal...
O tem bom razmišljal kasneje, zunaj je sonce in ogromno km prog. Napraviva se kot medveda, nalimava si grelne blazine na nožne prste in preventivno kupiva samo dopoldansko karto. Na snegu pa: NOOOOROOO!!!
Klub mrazu uživava kot nora, ljudi ni, proge so noro široke in rebrca drgneva do 11h. Prvič ponavljava iste proge. Tako karval še nisem v življenju, do ušes in še nižje.
Po 11. uri odsmučava še malo do Saalbacha, vendar ne uspeva okusiti niti desetino vseh prog, s tem, da mi občutek govori, da so top proge ravno v Hinterglemmu. Ob 12:29 se še zadnjič odpeljeva do vrha in tako zaključiva dan. Ravno prav, da nama ne zmrznejo noge (na vrhu je še vedno - 16 C).
Kam bi šla naprej, nisva odločena, še posebno zaradi mraza, malo pa zato, ker se napoveduje Kvini family. Zaključek ja tak, da se odpeljeva do Wagraina, kjer so Koči, Bob in Kvini. Malo podebatiramo in ker se oni odpravljajo v terme, se midva odločiva za pot domov.
Vožnja je kar stresna, saj je po cesti sneg in samo otrokoma, ki sta zadnji hip posolila naš klanec, se imam zahvaliti, da sva srečno parkirala pred domom.
Za zaključek, zopet nama je uspelo iz slabe napovedi narediti odlične štiri dni in predvsem doseči smisel zadnje slike: sama skupaj, en z drugim, vsaj za hip...
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar