Pravzaprav je bil to splet enih naključij, glavno vodilo pa je bilo to, da se je stric Franci
v jeseni svojega življenja, spomnil našega skupnega izleta in si zaželel ponovitve.
V petek smo se tako ustavili v Stražišču, kjer smo ju skupaj s teto pobrali in se zapeljali do Peroja. Vožnja je potekala tekoče in brez problemov. Franci se je spominjal raznih dogodivščin povezanih s parcelo. V zadnjih 35 letih, se jih je nabralo kar nekaj . Aleš je medtem že delno pripravil njuno staro prikolico, ki jima bo še tokrat služila... Večer je minil v pogovoru.
Čez dan nismo počeli nič posebnega. Žal se je hitro pokazalo, da je Franci že preslaboten in z uresničitvijo želje po plavanju ni bilo nič.
Ker pa je ena od stvari, ki nam jih je Franci večkrat pripravil tudi školjke na buzari, sva z Alešem skočila v Pulo ponje in jih pripravila za večerjo.
Jedel jih žal ni, je pa bil med nami...
Ponoči je zopet močno deževalo in jutro ni prineslo sprememb. Žal se je izkazalo, da um si želi, telo pa ne zmore več. Ker je bivanje na parceli povzročalo več napora kot zadovoljstva, smo se po hitrem kosilu odpravili domov. Franci je večji del poti prespal in upam, da je kljub naporom, čutil vsaj malo zadovoljstva, ker to smo mu želeli dati...
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar