Šentjur, Resevna, Zalog pod Uršulo, Laško 10.10.2008 - 12.10.2008

Za soboto popoldan smo bili povabljeni v Zalog k Mojci in Marku, zato smo imeli okvirno smer začrtano. Ker pa smo želeli še malo aktivnosti, smo si želeli še na kakšen hrib. Splet okoliščin je privedel do tega, da smo si izbrali Resevno.
Na Trojanah smo se založili s krofi in ker smo bili namenjeni v Šentjur, sem poklical ribiča, da preverim, če so doma, da se malo oglasimo pri njih. Obisk za pol ure se je zavlekel v noč in tako smo prespali kar pri njih.
Prebudili smo se v megleno jutro, vendar smo kljub temu, po zajtrku in kavici odšli proti izhodišču. Z nami sta šla Boštjan in Tini, ki se je javil za vodiča. Parkirali smo na koncu Šentjurja, na velikem parkirišču ob novonastajajoči trgovsko poslovni coni. Možno je parkirati tudi ob cesti, ob mlinu kakšen km naprej, tam kjer pot zavije v hrib. Pot je lepa gozdnata in ko se je prebilo še sonce je postalo zelo prijetno. Na poti smo nabirali gobe in kostanj, na kmetiji na sedlu malo nahranili krave in se na vrhu povzpeli na 20m visok razgleden stolp.
Razgled je zelo lep, žal pa je bil zrak, kljub lepemu toplemu vremenu, precej meglen. Za pot smo sicer potrebovali kar 2 uri in pol, vendar smo nabrali polni košarici, pa tudi Brin je hodil celo pot. Po okrepčilu pri koči, smo se vrnili v dolino. Tini, Patricija in Brin so celo pot navzdol tekli in seveda sem jim jaz moral slediti. Še sreča, da smo čakali Alenko in Boštjana, da sem se lahko nadihal.
Ko smo nazaj pripeljali fanta, nas je že čakalo kosilo, ki smo ga z veseljem pojedli. Čas nas je že malo priganjal in tako smo se odpeljali v Zalog.
Tako kot lansko leto smo parkirali na kmetiji pod Markovim vinogradom. Povzpeli smo se do hiške in ponovili lanskoletno zabavo: žganice, mošt, kostanj, enolončnica, torta... Otroka sta kmalu omagala, Brin je celo zaspal in moral sem ga odnesti v AD. Ta stari smo še malo pofilozofirali, vendar sva midva okoli polnoči omagala?
Zjutraj zopet megla in mraz. Malo nas je ogrela hoja do zidance, tople pohane šnite in kava. Ker sva otrokoma obljubila kopanje, smo se odpelajli do Laškega v nove bazene, ki so simpatični, vendar nič posebnega. Prednost je bila v tem, da ni bilo gneče. Otroka sta res uživala. Brin je norel po toboganu in kar ni hotel domov.

Na parkirišču smo še pojedli in se odpeljali proti domu.
Za nami je bil spet pester vikend, tak kakršni so nam najbolj všeč.