Že nakaj časa smo imeli v planu malo pogledati po Krasu in se sprehoditi po kraškem robu.
Ker ima Patricija zadnje čase v petkih plezanje, smo jo šli iskat kar z Adjem. Odpeljali smo se do Podgorja in se parkirali na velikem parkirišču v vasi. Imeli smo ravno dovolj svetlobe, da smo se malo pozabavali na igralih, igrali nogomet na igrišču in ko se je stemnilo smo zakurili še manjši kres. Zjutraj smo se takoj po zajtrku napotili proti Slavniku. Zakoračili smo po daljši poti, ki je bila markirana 1,5 h. Mi smo zanjo porabili 2, res pa, da je Brin celo pot hodil sam, da smo nabirali jagode, lovili metulje in si ogledovali razno razne cvetlice.Vreme je bilo res lepo, vendar je bila vročina že na meji znosnega.
Iz vrha je res prekrasen razgled na vse strani, še posebej pa na Koper in Trst. Po osvežitvi in počitku smo jo nazaj ubrali po krajši poti. Pot je precej zoprna, saj je na poti veliko kamnov in prav hitro ti spodrsne. Seveda je Brinu to kar nekajkrat uspelo, na srečo brez posledic. Je pa prednost te poti, da je res veliko krajša.
Ko smo prišli nazaj k Adju smo se vsi osvežili s tuširanjem in se skrili v senco tende. Ker smo bili lačni sem »zakuril« žar in kosilo je bilo hitro na mizi. Po kosili pa malo počitka in regeneracije.
Vendar nam je hitro postalo dolgčas in ker smo prebrali opise izletov, ki so jih že naredili CCSovci, smo vedeli, da je v vasi Beka nekaj zanimivih jam in ponorov. No vasi Beka nisem imel v navigaciji, karta, ki jo imamo, je pa tudi že 20 let stara, tako da smo malo lutali in se tako spotoma ustavili pri trdnjavi Socerb,
spoznali nekaj lokalnih cest in jo končno našli. Seveda brez kakršnih koli turističnih oznak. Ker je bilo na tabli v vasi označeno, da je do jam 500m, smo na po šli bolj lahko obuti. Napaka! Če si želiš ogledati vse, je pot kar dolga, precej blatna, drseča in s psom in 3 letnikom lahko tudi nevarna.
Seveda nismo vzeli s seboj svetilk, ki so nujne za ogled edine jame, v katero se lahko gre peš. Vsekakor zanimivo in vredno ogleda. Če bi bilo to kje v tujini, bi za to pobirali vstopnino in seveda bi bila nepopisna gneča. Mi nismo srečali nikogar. Ker nam je bilo parkirišče v Podgorju všeč, smo se vrnili tja in ponovno zakurili ogenj, da smo si lahko pripravili večerjo...
Še malo večerne romantike ob svečah in zvezdah, dokler nas ni premagala utrujenost.
Zjutraj se je dan takoj začel z vročino. Mi smo malo poležali, počasi pozajtrkovali in se odpeljali v Osp. Parkirali smo pred kampom in se usmerili proti stenam. Pot nas je zanesla mimo info plezalne točke, kjer nas je gospa usmerila proti plezališčem. Na koncu bi kmalu morali res plezati, če bi želeli iti naprej.
Pa smo se raje vrnili. Otroka sta z Luno ostala v Ad, ker je bila vročina res neznosna, midva z Alenko pa sva želela priti v osrčje sten. Splačalo se je. Res je impozantno.
Škoda, ker je bilo preveč vode in vlage in so bili plezalci bolj v Z lažjih stenah. Po povratku k Adju smo še malo polenarili, pojedli kosilo in se napotili domov.
Vsekakor vroč in aktiven vikend. 
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar