Takoj po povratku z morja smo se odpravili naprej. Ponovno v Kranjskoa goro, ki nam je letos, očitno, top destinacija. Zvečer se po hudem nalivu ustavimo na parkirišču in se sprehodimo do Kotnika na pizzo. Dobro, vendar nič pretresljivega. Ko se vrnamo na parkirišče nas je tam pričakala Udijeva družina.
Zjutraj je že kazalo na lepo vreme, ki pa se je kasneje skisalo, z veliko srečo brez padavin. Tako smo se s kolesi odpravili do Planice, kjer smo se povzpeli na velikanko in se nazaj grede ustavili še pri Zelencih.
Popoldan je minil na igralih in zvečer v bližnjem lokalu, kjer je nekdo praznoval r.d. Zjutraj nas je zbudil motor Udijevega Sončka. Opa, čas je bil za Vršič. Takoj sem se zapodil za njim, ker so na Vršiči parkirna mesta omejena. Ko smo se parkirali smo v miru pozajtrkovali in se odpravili proti Mali Mojstrovki. Pot je bila slaba, ljudi veliko, Alenka utrujena, Brin v nahrbtniku, Patricija brez volje, vendar nam je vseeno uspelo priti na vrh.
Pot navzdol je bila še težja, s tem, da smo jo na koncu malo popestrili s spustom po melišču. Utrujeni smo pojedli kosilo in se odpravili domov.
Objave
Ni komentarjev:
Objavite komentar